V glavnem tekmovalnem programu 57. mednarodnega filmskega festivala v Karlovih Varih se predstavlja enajst celovečernih naslovov, med katerimi za zdaj še nobeden posebej ne izstopa. Tekmovalnih filmov bi sicer moralo biti dvanajst, vendar je Kitajska zaradi poslabšanih odnosov s Češko iz nabora tik pred zdajci umaknila svojega aduta – to lahko razumemo kot dokaz, da je umetnost vendarle nemogoče obravnavati ločeno od politike, pa četudi je letošnji program »politično« precej manj zaznamovan od lanskega.
Nejasna režijska vizija
Tekmovalno sekcijo je odprla španska pravljična dokufikcija The Girls Are Alright, režijski prvenec Itsaso Arana, ki se je kot soscenaristka pred časom podpisala pod film August Virgin. Ta je leta 2019 na festivalu prejel posebno omembo žirije in nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov Fipresci, vendar pa Aranovi – eni od dveh režiserk, ki jima je bil odmerjen prostor med filmi, ki se potegujejo za kristalni globus – tokrat ne uspe pokazati prepričljive režijske vizije, ki bi upravičila njeno poseganje po razbijanju četrte stene, vzpostavljanja igre v igri ter prehajanja fikcije v fantazijo in pa fantazije v dokumentarno formo.
Film, ki se odpre v odročni vasici španskega podeželja, pod žgočim soncem, senčnimi drevesi, druženju ob dobri hrani in osebnih pogovorih petih žensk, igralk, prijateljic, v zavest sprva prikliče filme Érica Rohmerja, kjer filozofski diskurzi o življenju, ljubezni, materinstvu, prijateljstvu in smrti med protagonisti tečejo kot prečiščen tok zavesti. A petim ženskam, ki za teden dni skupaj naselijo odročno poletno rezidenco, zmanjka globine in karakterne razdelanosti, ki bi gledalcem omogočila vsaj delen uvid v to, kdo pravzaprav so. The Girls Are Alright pod prazno zgodbo, lepimi kostumi in toplimi barvami španskega poletja poskuša postati gledališče v filmu, pravljica z elementi realnosti, kostumska drama v sodobnosti, pri tem pa pozabi na vsebino, ki bi upravičila, da se pet odraslih žensk igra dvorne princese 17. stoletja ter s tem domnevno dekonstruira otroške pravljice, s katerimi so bile kot deklice indoktrinirane v sanjarjenje o svojem princu.
Različne oblike tesnobe
Za še bolj konfuzno in razpršeno filmsko pripoved se medtem izkaže groteskna češka drama A Sensitive Person Tomáša Kleina, ohlapno prirejena po nagrajenem romanu Jáchyma Topola. Film, odet v hladne, modro-sive barvne tone, vsaj v vizualnem smislu impresionira, ko pred nami naslika mračno, distopično realnost potujočega igralca, reveža in brezdomca, ki se v družbi svojih sinov spopada s tematiko staranja, smrti, ljubezni in starševstva. Gre za čudaški, nemalokrat bizaren žanrski hibrid, ki neutrudljivo niha med družinskim filmom, trilerjem in socialno dramo postapokaliptičnega absurda. Kamera medtem z (ekstremnimi) bližnjimi plani še dodatno ustvarja občutek družbene ujetosti in brezizhodnosti protagonistov, ki jih spremlja tesnobna glasbena podlaga eksperimentalnega jazza in trdega tehna. Vsekakor pogumen, čeravno težek in nenavaden film, ki bo razdvajal občinstva.
Čeprav gre za izrazito konvencionalno socialno dramo, je zaenkrat s filmom Empty Nets najbolj prepričal iranski režiser Behrooz Karamizade. Ta pod majhno, intimno zgodbo nesojene ljubezni naslavlja velike politične teme sodobnega Irana in skozi profil mladega Amirja zareže v pore visoke brezposelnosti, razredne razslojenosti ter izkoriščanja delavcev, ki na obali Kaspijskega morja lovijo ribe. Dnevni lov se kmalu prevesi v nočni krivolov, ki prinese nove priložnosti preprodaje kaviarja na črnem trgu, družba, ki ji vlada trda hierarhija denarja, pa se tako v gonji za preživetjem in minimalnim zaslužkom kmalu zažre tudi v Amirja ter postopno razgrajuje njegovo osebno integriteto. Film o družbi, kjer se lahko zgolj ukloniš koruptivnemu sistemu – ali pa iz njega pobegneš in ob tem tvegaš življenje.
