V času trajanja prvenstva, ki se je začelo 24. junija in trajalo do 29. junija 1991, sta Hrvaška in Slovenija razglasili svojo samostojno državnost, v Sloveniji pa se je tudi že zgodila vojaška intervencija JLA oziroma začetek desetdnevne vojne. Na Hrvaškem so se oboroženi spopadi uradno začeli julija.
Pričakovanja pred ogledom so bila, da bo film ponudil še en odmerek športne jugonostalgije, a ponudi bistveno več. Gre za emotivno nepopustljiv film hrvaškega režiserja Jureta Pavlovića, ki je nastal v hrvaško-slovenski koprodukciji in v katerem je režiser vešče kombiniral posnetke tekem, priprav kot zakulisja ekipe, v kar spadajo tudi doslej še ne videni prizori iz slačilnice, avtobusa ali izza jedilne mize, s posnetki družbenopolitičnega razpadanja Jugoslavije, torej mitingov, blokiranih cest, takratnih TV-dnevnikov, izjav politikov, vključno s Slobodanom Miloševićem na Gazimestanu. Vse to povezujejo intervjuji z igralci in vodstvom ekipe, ker je bil film sneman dolgo, v njem pa sodelujeta tudi že pokojni selektor Dušan Ivković in žal pokojni igralec Zoran Sretenović.
Film je kronološko precizen in tudi za nekoga, ki je tiste čase osebno doživel, plastično poučen. Opomni na primer na malodane pozabljeno evropsko prvenstvo v Zagrebu leta 1989, na katerem je po mnenju mnogih najbolj suverena postava jugoslovanske košarke z lahkoto osvojila naslov, občinstvo pa je frenetično vzklikalo: »Jugoslavija!« Leto zatem je avgusta košarkarska reprezentanca na prvenstvu v Argentini postala svetovni prvak in Vlade Divac je iz rok navijača iztrgal hrvaško zastavo, že pred tem pa je bila junija 1990 v Zagrebu odigrana nogometna tekma med Jugoslavijo in Nizozemsko, na kateri je občinstvo izžvižgalo jugoslovansko himno. Prav tako avgusta 1990, po majskih volitvah, na katerih je bil za hrvaškega predsednika izvoljen Franjo Tuđman, so kninski Srbi razglasili avtonomno pokrajino.
Zdovc: Ni bilo lahko, a storil bi enako
V takšnih razmerah se je košarkarska reprezentanca z izjemo poškodovanega Dražena Petrovića odpravila odigrat evropsko prvenstvo. Ekipa preverjenih prijateljev in mojstrov košarke, z najboljšim evropskim igralcem tistega časa Tonijem Kukočem na čelu, je poskušala delovati v mehurčku izolacije od družbenopolitičnih dogodkov, vendar so vesti iz domovine vseeno prebijale njihov samozaščitni obroč. Tako je Jure Zdovc, ki je bil prvi graditelj igre in sestavni del košarkarske družine, potem ko so tanki JLA v Sloveniji izšli iz kasarn in ko je izvedel, da njegova družina ždi v zaklonišču, potrkal na vrata selektorja Ivkovića in dejal, da ne more več nadaljevati, češ da bo v nasprotnem primeru oklican za izdajalca domovine. »Ni bilo enostavno,« v filmu pove slovenski košarkarski prvak, ki je po koncu ogleda malodane katarzično olajšan rekel tudi, da je v filmu prvič lahko slišal, kaj si o njegovem takratnem odhodu mislijo soigralci, in da mu slišano ogromno pomeni, pa čeravno so se leta 2005 vsi zbrali na njegovi poslovilni tekmi, kjer so mu podarili nadomestno zlato medaljo. In dodal je tudi: »Storil bi enako.«
Izjemen film, ki ga priporočamo v ogled vsem, tudi tistim, ki niso košarkarski navdušenci, kajti govori o nečem več kot zgolj o košarki, čeravno temelji na njej. In v tem smislu je presenetilo, kako malo predstavnikov slovenske košarkarske srenje se je zbralo na premieri, na kateri so bile prve tri od dvanajstih vrst s po dvajsetimi sedeži popolnoma nezasedene in so sprva dajale upanje, da so rezervirane za goste iz tujine, ki pa jih prav tako ni bilo. Ob Zdovcu je bilo od slovenske košarkarske srenje opaziti zgolj še Rankico Šarenac, Aljošo Žorgo, Janeza Drvariča, Zmaga Sagadina, Slavka Kotnika, Romana Horvata, Gašperja Vidmarja, Dejana Jeftovića, Miloša Paravinjo in Vlada Ilievskega, tako da so zunaj omenjenega nabora težo dogodku dajali državljani, kot so Roman Šipič, prav tako prisotni prvak ljubljanske rekreativne košarkarske scene, Goran Vojnović in Dušan Čater. Nekateri, denimo Dušan Hauptman, so se opravičili, Saša Dončić je bil menda na poti v ZDA, ni bilo Petra Vilfana, ne Radislava Nesterovića ali katerega od bratov Dragić, predvsem pa je prireditev minila brez uradnega predstavnika Košarkarske zveze Slovenije. Kot da košarkarji pazijo, s kom se lahko kje srečajo, in če smo gledali film o izgubljeni ekipi, je občinstvo ponudilo vtis o razbiti ekipi.
