S kakšno vizijo je bil festival pred dvajsetimi leti ustanovljen?
Legenda o nastanku pravi, da je Jan Cvitkovič, eden od ustanoviteljev Kino Otoka, med festivalom v Motovunu razmišljal, kako bi moralo nekaj podobnega obstajati tudi v Sloveniji. Ko se mu je pot v Istri nato prekrižala z Vladom Škafarjem, drugim soustanoviteljem, sta se tako kar na licu mesta zmenila, da idejo izpeljeta. Festival sta sprva želela postaviti v Tolmin, a ker s strani občine ni bilo posluha za tak dogodek, je v igro vstopila Izola. Takratna županja Breda Pečan je v predstavljenih kulturnih vsebinah prepoznala potencial in tako se je Kino Otok prvič odvil leta 2004. Šlo je za festival afriškega, azijskega, latinskoameriškega in vzhodnoevropskega filma, kakršnih je takrat v Sloveniji močno primanjkovalo. Art kino mreža še ni obstajala, širša kino ponudba pa je bila zelo podvržena komercialnim trendom z Zahoda. Ustanovitelji, med katerimi gre izpostaviti tudi Helmuta Groschupa, od lani žal pokojnega dolgoletnega sodelavca festivala, ki je več let vodil tudi partnerski festival avtorskega filma v avstrijskem Innsbrucku, so v Izolo tako že s prvo edicijo pripeljali številne prepoznavne goste. Festival je nato še nekaj let vztrajal v takšnem okviru realizacije, ki je temeljila predvsem na entuziazmu, prostovoljskem delu in tesnem sodelovanju filmske skupnosti.
Od leta 2004 do danes smo doživeli dve ekonomski krizi in pandemijo, vse bolj prezentna postaja tudi okoljska kriza. Se je skozi prizmo vseh družbenih zlomov in prelomov identiteta festivala kakorkoli spremenila?
Včasih se zdi, da se je svet med letoma 2004 in 2024 spremenil do neprepoznavnosti. S tem so se neizogibno spreminjale tudi edicije festivala, predvsem potreba po vrsti programa, ki ga Kino Otok oblikuje. Ta se je v zadnjih letih tako povsem otresel geografskih omejitev afriškega, azijskega, latinskoameriškega in vzhodnoevropskega filma ter zajel raznolike filmske jezike in avtorske izraze z vseh koncev sveta. Gre za filme, ki na festivalih sicer pogosto ne dobijo zadostnega prostora, časa in pozornosti in med katerimi nas tudi eksperimentalne ali zahtevnejše forme, ki na prvo žogo niso najbolj komunikativne, zlepa ne prestrašijo. V zadnjih dveh desetletjih so se morda še najbolj spremenile produkcijske okoliščine, v katerih pripravljamo in organiziramo festival. Z njim navsezadnje vedno poskušamo aktivno nagovarjati tematike, ki so nam pomembne, in v tej luči smo se v zadnjih štirih letih pozorno posvetili okoljski krizi ter se poskusili približati načelu zero-waste. K temu pristopamo na dveh nivojih: ustvariti želimo čim manjši negativen vpliv festivala na okolje in hkrati tovrstne tematike tudi na premišljen, nikoli didaktičen, temveč reflektiven način vključevati v sam program.
Festival zadnje desetletje ne podeljuje več nagrad, kar je nekakšen unikum v domači in mednarodni festivalski krajini. Kako to, da ste nagrade opustili?
Tudi ko smo nagrade še podeljevali, je šlo za nagrado občinstva, ta pa je zmagovalnemu filmu nato prinesla distribucijo v takrat že delujočih art kinih. Na festival nikoli nismo vabili žirij. Odločitev, da nagrade ukinemo, smo tako po eni strani sprejeli iz razloga, ker so slovenski distributerji začeli odkupovati vse več svetovnih filmov, po drugi strani pa je Kino Otok v desetletju delovanja dosegel dovolj prepoznavnosti, da smo lahko začeli v polnosti uresničevati željo po ustvarjanju prostora, kjer se filmi, filmski ustvarjalci in občinstvo med seboj družijo ter srečujejo, ne pa tekmujejo. Z opustitvijo nagrad tako še danes pomembno izstopamo iz ustaljenih poti in smernic prikazovanja festivalskih filmov; v tem smo morda celo nekoliko radikalni. Odsotnost tekmovalnega programa tako preprosto pomeni več pozornosti za filme ter njihove avtorje in avtorice. Odpira nam prostor za osredotočanje na razvijanje filmske kulture, ki temelji na dialogu, srečanjih, refleksiji in priložnostih, da ustvarjalci, občinstvo, kritiki in ekipa festivala spletajo močne, poglobljene stike.
Veliko festivalov zaradi finančnih izzivov z leti preneha delovati. Je bila plovba Kino Otoka v tem smislu finančno stabilna, ali pa se kdaj začudite, da ste še zmeraj tukaj?
Te teme se je pomembno lotiti konstruktivno in skupaj z negativnimi vidiki izpostaviti tudi pozitivne. Med slednjimi vsekakor dejstvo, da v Sloveniji na nacionalni in lokalni ravni sploh obstaja javno sofinanciranje, ki podpira dogodke, kakršen je Kino Otok. A obenem bi težko rekla, da je imel festival mirno plovbo. Tukaj negativno izstopa predvsem leto 2008, ko zaradi izpada javnega financiranja s strani takratnega Filmskega sklada festivala eno leto preprosto ni bilo, kar nam še danes predstavlja opomnik, da naš obstoj ni samoumeven. K nekoliko večji stabilnosti je v zadnjih sedmih letih vendarle pripomoglo financiranje iz programov Ustvarjalna Evropa MEDIA, ki so nam omogočili ne zgolj preživeti, temveč tudi razvijati naše programe. A vseeno težko rečem, da je tovrstno javno sofinanciranje zadostno za realizacijo vseh programskih in produkcijskih idej ter stabilnega in kontinuiranega festivalskega razvoja. Pri tem gre poudariti predvsem posebnost Kino Otoka, ki je v tem, da ga pripravljamo v Izoli, na infrastrukturno zelo zahtevni lokaciji. Festival namreč v mestu poteka na sedmih filmskih lokacijah, od katerih je zgolj ena že vnaprej opremljena z ustrezno projekcijsko opremo. To finančno pomeni dodatne stroške, ki z leti in trenutno inflacijo nezadržno rastejo. Včasih se nam zato zdi, da na nacionalni ravni prav oddaljenost od Ljubljane negativno vpliva na naše javno sofinanciranje. Festivalska filmska scena se vse bolj zgoščuje v Ljubljani, medtem ko je veliko težje upravičiti vse dodatne stroške in delo, ki jih za sabo povleče priprava festivala v okolju, v katerem je sicer tovrstne filmske ponudbe izredno malo.
Festival sicer ravno s pozicioniranjem izven Ljubljane pomembno pripomore k decentralizaciji kulture. Kako vas po vseh teh letih sprejema lokalno prebivalstvo?
Odnos lokalne skupnosti in občinstva se je v zadnjih desetletjih zelo spremenil, in to iz preprostega razloga. Na začetku je festival ustvarjala ekipa, ki je prihajala od drugod, in Izola kot relativno majhna, tesno povezana skupnost je bila zato upravičeno zadržana do cinefilskega programa, ki so ga prinesli s seboj. Zadržanost je vztrajala dobro desetletje, nato se je počasi začelo graditi medsebojno razumevanje in spoštovanje. To se je doseglo z nekaterimi spremembami festivala, ki se je v zadnjem desetletju bolj odprl tudi publiki, ki morda ni popolnoma posvečena filmski umetnosti in avtorskemu filmu, ter skozi program za otroke in mladino, s katerim nagovarjamo različne generacije mladih, pa tudi njihove starše, skrbnike ipd. Odnos z lokalno skupnostjo se je vsekakor utrdil, k temu pa so navsezadnje pripomogla tudi skrbno negovana sodelovanja z umetniškimi in kulturnimi iniciativami iz Izole, ki podobno kot mi vztrajajo skozi čas. Z njimi se redno povezujemo, ne zgolj zato, ker želimo biti v mestu bolje sprejeti, temveč predvsem zato, ker verjamemo, da lahko festival, ki vsako leto pomembno spremeni podobo in atmosfero Izole, dobro izvedemo zgolj preko iskrenega bližnjega stika z vsemi, ki na otoških lokacijah in prizoriščih živijo, ustvarjajo in delujejo skozi vse leto.
