Nekdo z zakritim obrazom, ne pa tudi zakritim glasom, v slovenščini pripoveduje o tem, kako ga je najela »ena pomembna ameriška agencija«, da bi v času vojne v Bosni in Hercegovini z akreditacijo novinarja spremljal dogajanje med vojskujočimi se stranmi in ji o tem poročal. Med svojim opazovanjem je naletel tudi na sprevržen način lova na ljudi, pravzaprav ostrostrelsko streljanje na ljudi v obleganem Sarajevu, ki so si ga za drag denar (še najdražji je bil uboj otroka) privoščili nekateri tujci (Američani, Kanadčani, Rusi, Italijani, morda tudi Slovenci). O tem govori dokumentarni film Sarajevo safari, ki ga je v produkciji Arsmedie in koprodukciji sarajevske TV Al Jazeera režiral Miran Zupanič, profesor na AGRFT in avtor ducata dokumentarnih in igranih filmov. Ta njegov tretji »bosanski« film (že leta 1993, torej še v času vojne v Bosni, je posnel dokumentarec Oči Bosne) je bil prikazan na festivalu dokumentarnega filma v Sarajevu, nekaj dni pred tem pa je imel Miran Zupanič intervju za TV Al Jazeera, ki je »dvignil nekaj prahu«, se pravi nekaj razburjenja v Republiki Srbski in nekaj zanimanja tujih medijev. Ta pogovor z režiserjem je nastal ob njegovi vrnitvi iz Sarajeva. Film bo to soboto prikazan na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru, oktobra pa na festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Pravkar ste se vrnili s festivala dokumentarnega filma v organizaciji sarajevske TV Al Jazeera, kjer je bil Sarajevo safari premierno prikazan. Kakšni so bili odzivi?
Film je bil prikazan v soboto zvečer v spominskem centru Kovači, v katerem se je zbralo 800 ljudi, in potem še na eni projekciji za 260 gledalcev. Zanimanje je bilo veliko, nedvomno tudi zato, ker so mediji Republike Srbske pa tudi iz Srbije na podlagi dvominutnega napovednika in mojega intervjuja za Al Jazeero označili film kot protisrbsko propagando, ponaredek, falsifikat, mene pa razglasili za osebo, ki potrebuje zdravljenje in ki bi jo morali takoj odpustiti z akademije; župan vzhodnega Sarajeva Ljubiša Čosić pa je napovedal, da me bo tožil. Ne bom razglabljal o njihovih motivih za te obsodbe, vsekakor pa gre za instrumentalizacijo filma in diskreditacijo mene kot človeka. Kakor koli že, vsi ti medijski zapisi so ustvarili pričakovanje »škandaloznega«, »šokantnega« filma. In prav z vidika pričakovanja »takšnega« filma je moral biti del občinstva, vsaj po mojem, razočaran. Film namreč temelji na pričevanjih dveh oseb, ki sta bili neposredno seznanjeni s sarajevskim safarijem, in treh drugih – staršev enoletne deklice, ki jo je ubila krogla ostrostrelca, in moškega, ki ga je ostrostrelska krogla naredila invalidnega –, ki niso nujno žrtve »safarijskih lovcev«, so pa žrtve ostrostrelcev. Na krogli pač ni imena strelca. Toda gonja proti filmu se v delu srbske javnosti nadaljuje, in to povsem mimo tega, o čemer govorita slovenski in bosanski pričevalec, tj. o teh tujcih, ki so plačevali za to, da so lahko prišli ubijat v oblegano Sarajevo, čeprav v filmu ni nič rečeno o tem, kdo je ta safari organiziral.
V filmu je sicer omenjeno – če se ne motim, to pove prav slovenski pričevalec –, da so »safarijske lovce« pripeljali na Pale in od tam na »položaje«.
To je res, nihče pa ne trdi, da je bila organizator srbska vojska.
Saj najbrž tudi res ni bila. So se pa ti »lovci« morali obrniti nanjo, če so se hoteli izživljati kot »ljubiteljski« ostrostrelci, navsezadnje so ji za to tudi plačali. Za srbsko vojsko
je bil to le »biznis«.
Verjetno. Ampak kar bi rad poudaril, je to, da v filmu ni imenovan nihče – nihče izmed »lovcev«, ki so povsem neznani, niti nihče na srbski strani –, ki bi se lahko počutil prizadetega, razen če ni pri zadevi res sodeloval. Kljub temu sem deležen obtožb, da s filmom žalim Republiko Srbsko, njeno vojsko in – to pa je že komaj predstavljivo – celo srbske žrtve vojne. In še več, da je film poskus dehumanizacije Srbov in – ne boste verjeli – hujskanja k novi vojni. Ta cunami obtožb je zabrisal dejanski fokus filma: to je vprašanje socialne, osebnostne in etične strukture ljudi, teh neznancev, ki niso prihajali iz nobene v vojni vpletenih strani, so pa v vojni videli priložnost za izživljanje svoje ubijalske strasti, ki je morala biti tolikšna, da so bili pripravljeni plačati za uresničenje svoje zločinske želje.
To je dejansko vprašanje, ki ga film naslavlja gledalcu. In ga s tem postavlja pred težavno nalogo, saj bi to vprašanje tudi psihiatrija težko pojasnila. Tisti pričevalec na invalidskem vozičku, preživela žrtev ostrostrelca, poskuša izjemno zgovorno in premišljeno »racionalizirati« to, kar se mu je zgodilo, pri vprašanju safarija pa, kot da je »preveč« patološko,
tudi on »odpove«.
Faruk Šabanović je vse to, kar se mu zgodilo, najgloblje predelal in pravi, da takšne ljudi poganja »jeziva, strašna tajna, skrivena, opasna, precizna, žestoka vatra«. So pa njegova pričevanja gledalce najbolj razdelila, ene so ganila, druge pa dolgočasila, češ da so predolga. Ta film je na neki način res izzivalen tudi v tem smislu, da ne streže okusu gledalcev, vajenih holivudskih spektaklov, trilerjev ali dram, kjer je vse podrejeno spektakelski dinamiki in kjer se zapleti razrešijo. To je pač dokumentarec o ljudeh, ki imajo o tej grozljivi temi kaj povedati, bodisi kot pričevalci bodisi kot žrtve. Tu torej ni – ali skoraj ni – drugega dogajanja, kot je dogajanje teh pripovedi, ki razkrivajo grozljive dogodke in pretresljive stvari. Treba pa je reči, da tudi na bošnjaški strani ni bilo enoznačnega odziva, nekatere je film prepričal, druge manj, nekaj pa je bilo tudi pomislekov glede tega, da je to film slovenskega avtorja, ki se »vmešava« v bosanske zadeve.
Če pa pogledamo s cinefilskega vidika, je treba reči, da je Sarajevo safari odkril novo vrsto morilcev: filmi so nas že seznanili s poklicnimi, plačanimi morilci, s serijski in patološkimi morilci, ne pa še s takimi, ki bi sami plačevali za to, da so lahko morilci. Je tudi vas zainteresiral ta morilski profil, ste zaradi tega naredili ta film?
Ne bi rekel, da me je zanimal samo ta »profil«, kot pravite. Že ko sem izvedel za to »zgodbo« – navsezadnje ni bila tako neznana, saj se je o njej govorilo tudi med vojnimi poročevalci –, sem začel razmišljati nekako takole. Med ljudmi res nastajajo vse mogoče delitve, rasne, socialne, verske, ekonomske, toda tostran njih smo vendarle vsi najprej ljudje, povezani v človeško občestvo, ki temelji na določenih vrednotah, na določeni morali, etičnem sistemu. In početje takšnih ljudi, ki gledajo na druge kot na divjad, napeljuje k domnevi, da znotraj človeštva obstaja posebna kategorija, ki ostalih ljudi nima za ljudi, če ne kar za nekaj, kar je mogoče pobijati kot divjad. Berem Nietzscheja, njegovo delo Onkraj dobrega in zla, kjer govori tudi o morali gospodarjev in morali sužnjev. O morali, po kateri se ravna večina nas, pravi, da je to pravzaprav morala sužnjev, Nietzscheju pa se zdi pomembna samo morala gospodarjev, ki strogo spoštuje svoj etični kodeks, ta pa je »vzvišen« oziroma presega moralno vrednotenje »navadnih ljudi«, torej moralo sužnjev; prav tej je lastno to vrednotenje dobrega in zla, pri čemer naj bi bilo dobro na strani sužnjev in zlo na strani gospodarjev. Za moralo gospodarjev je morala sužnjev morala slabotnih ljudi, ljudi resentimenta, njihova, morala gospodarjev pa mora biti dovolj trdosrčna, da je lahko onstran dobrega in zla. Tudi pri Nietzscheju sem torej poskušal najti razlago za fenomen teh ljudi, ki imajo druge za divjad.
Nisem prepričan, da si zaslužijo Nietzscheja oziroma nietzschejansko razlago. Le kako naj bi bili na ravni morale gospodarjev, ko pa so morali plačevati gospodarjem vojne, da so se lahko šli »onstran dobrega in zla«. Če pa jih primerjamo s plačanimi ali serijskimi morilci, so tudi globoko pod njihovim nivojem.
»Nietzschejansko« bi vam odvrnil, da ste formulirali tipično moralistično sodbo. Ampak ne gre za to, hotel sem reči, da sem iskal razlago, morda ne toliko filozofsko kot pa antropološko, ki bi segla onstran sarajevskega safarija. Navsezadnje gre za ljudi, ki so prihajali v Sarajevo ubijat »navadne ljudi« z raznih koncev sveta. In so to počeli – ali pa še bodo – v drugih vojnah po svetu.
Ti »safarijski lovci« so ne le neznanci, ampak so tudi glavna skrivnost filma, in to prav kot dokumentarnega.
V igranem filmu pa bi se jih verjetno dalo portretirati.
Seveda, toda v igranem bi dejstva, ki imajo v dokumentarcu pričevalce, postala zgodba, ki bi lahko bila le bolj ali manj prepričljiva. Igrani film je pač fikcija tudi tedaj, ko se sklicuje na »resnične dogodke«. Dokumentarni film pa se drži dejstev, dejanskih dogodkov in išče ljudi, ki so bili njihove priče. Tako je seveda manj atraktiven kot igrani film, zato pa prav s tem vrtanjem v resničnost lahko doseže večji učinek. Resnica lahko boli, kot se reče.
In kot se kaže tudi v nekaterih
odzivih na film, ki ste jih deležni.
Res je. Ampak prav danes sem izvedel tudi za drugačnega. Županja Sarajeva Benjamina Karić je napovedala tožbo proti – navajam njeno izjavo – »neznanim osebam, ki so sejale smrt v Sarajevu, in proti njihovim pomagačem, kar je predstavljeno v filmu Sarajevo safari«. Se pravi, da bo naš film morda le sprožil tudi uradno preiskavo.
