A Hamnet, novi celovečerec režiserke Chloé Zhao, ki jo je v svet visokoproračunskih filmov izstrelila Dežela nomadov, ni film o moškem geniju in mučnem nastajanju ene največjih gledaliških dram evropske zgodovine. Film, posnet po istoimenskem romanu Maggie O'Farrell, svoj pogled namreč obrača drugam, v Shakespearjevo družino, ter sugerira, da ena največjih gledaliških vlog ni nastala iz ustvarjalnega prebliska, temveč iz krika bolečine in žalovanja, ko jima je z ženo umrl edini sin – Hamnet.
Ko kamera v objektiv prvič ujame Agnes, se ta z razmršenimi lasmi in blatno obleko svobodno podi po gozdu. Nad glavo ji kroži sokol, ki ga vsake toliko pokliče nazaj na svojo rokavico, medtem ko sama leži med z mahom pokritimi drevesnimi koreninami. Nič čudnega torej, da se po vasi opravljivo šušlja, da gre za »hčerko gozdne čarovnice«, a kaj, ko tudi Chloé Zhao njen lik kmalu zreducira na čisti arhetip. Na žensko, povezano z zemljo, čustvi, zdravilstvom in skrbstvom za druge. Will medtem kot moški predstavlja njeno nasprotje: vanj se zapisujejo znanje, umetnost, intelekt in urbanost, zaradi katere ga podeželje, na katerem si z Agnes ustvarita družino, kmalu začne utesnjevati. Ona, skrbna in razumevajoča, mu zato predlaga selitev v London. Le tako se bo njegova umetnost lahko razvijala naprej, medtem ko bo ona požrtvovalno ostala doma, vzgajala njunega otroka in mu rodila še dva, skrbela za dom in ob napadu kuge sina negovala do njegovega zadnjega diha.
A idiličnost narave, ki jo Zhao še trenutek poprej v objektiv ujema z zasanjano liriko Terrencea Malicka, z Willovim odhodom zdrsne v nekaj izrazito mračnejšega: v serijo kričečih porodov ter krikov obupa, strahu in neizrekljive žalosti. Jessie Buckley je v vlogi Agnes odlična; njena čustva so prvinska, obraz poln emocij in njen krik čez platno zareže kot neubesedljiva bolečina vseh žensk, ki so morale kadarkoli žalovati in pokopati svojega otroka. Pa vendar se film, ki sicer preseka narativo moškega genija, doslej skoraj izključno osredotočeno na njegovo ustvarjanje, ne pa tudi na nevidno delo in čustveno podporo, ki je to ustvarjalnost hranila in podpirala, ne zloži povsem. Začetek se iz idealistične ljubezni, ki slepo verjame, da lahko premaga vse življenjske orkane, hitro prevesi v mučno in monotono nizanje emocionalnega in fizičnega trpljenja, ki gledalca neizprosno mrcvari in ga poskuša ožeti še zadnje solze.
Estetika filma, pod katerega se podpisuje poljski direktor fotografije Łukasz Żal, je sicer hipnotična in osupljiva ter se s prikovanostjo kamere na bližnje plane protagonistov formalno odmika od klasičnih kostumskih dram, ki bolj kot na emocionalno obrazno paleto igralcev stavijo na prestižno kostumografijo. A film kot celota ne zadiha. Trpinči nas kot poporodni krč, ki se brez odrešitve stopnjuje, dokler se dogajanje v zadnjem dejanju končno ne premakne v londonsko gledališče, kjer se Will (Paul Mescal), zdaj prvič imenovan s svojim polnim imenom, pripravlja na premiero svoje največje drame doslej. Seveda je za film, ki temelji na teoriji, da je Hamleta navdihnila Hamnetova smrt, zaključek s krstno uprizoritvijo te drame najbrž logičen. Pa vendar Zhao z njim do neke mere poruši zgodbo, ki jo je zgradila pred tem.
Agnes v elizabetinsko gledališče sprva pridrvi z otroško nevednostjo nekoga, ki mu je že sam koncept tovrstnega prostora povsem neznan – pa četudi je na tej točki že štirinajst let poročena z največjim dramatikom naše zgodovine. Dokler med ogledom predstave ne doživi popolne katarze, ki z enim zamahom uniči film o ženski, ki se je bila primorana v podporo velike Umetnosti umakniti in brez vsakršne partnerske podpore bojevati najhujše bitke življenja. Na koncu jo iz agonije žalovanja navsezadnje reši in povzdigne prav ta ista Umetnost, da pa ob tem tudi mi ne bi čutili česa drugega kot ganjenost in katarzično prerojenost, nas v odjavno špico čustveno pospremi danes že klišejsko izpeta in izrabljena skladba Maxa Richterja.