Žanri so prej redkost kot pa kakšna stalnica v slovenskem filmu, kar je pač povezano s tem, da je žanr tako nominalna kot pluralna kategorija: nominalna v tem smislu, da poimenuje filme kot kriminalke, srhljivke, grozljivke, gangsterske filme, znanstvenofantastične filme, komedije, melodrame ali vesterne; in pluralna v tem smislu, da vsakega od naštetih žanrov konstituira šele in prav nek korpus filmov. Šele in prav tak korpus je oblikoval značilnosti posameznega žanra in jih v njegovi evoluciji tudi modificiral ali celo transformiral.
Eden izmed žanrov je torej tudi grozljivka, ki pozna v slovenskem filmu le dva prej bolj kot manj ponesrečena poskusa (Morana, 1993; Rabljeva freska, 1995). Pripravlja se tretji, ki pa se zdi bolj obetaven, navsezadnje že zato, ker stoji za njim režiser, ki je s kratkimi filmi že pokazal, da grozljivko jemlje resno in kar najbolj »žanrsko«. To je Tomaž Gorkič, ki je v minulih dneh začel snemati svoj prvi celovečerec Idila.
Za neumne ni milosti
Vzemimo njegov kratki film Sendvič (2006), ki je prejel nagrado hudi maček na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru, za ponazoritev tega, kaj pomeni jemati grozljivko resno in kar najbolj »žanrsko«: dva tipa sedita v lokalu in razpravljata o tem, kaj kdo gleda na televiziji, prisede tretji, ki pa ga njuna televizijska debata niti najmanj toliko ne zanima kot nova natakarica v lokalu; strmi vanjo in blebeče, kako da jo bo še nocoj položil, prijatelja se ga naveličata in odideta; tip ostane v lokalu sam z natakarico, ki mu ponudi neko pijačo, po kateri se pohotni mačo zgrudi; in že leži na mesarski mizi, kjer ga natakarica reže in njegove telesne dele tlači v stroj za mletje mesa; mleto meso pa uporabi za sendvič, ki ga naslednji dan ponudi enemu izmed tistih fantov, obsedenih s televizijo. Tako se to počne v grozljivki: neumnosti se krvavo plačuje.
O Idili pa bomo povedali samo to, kar pravi sinopsis: amaterski fotomodel Zina se po prekrokani noči odpravi na modno fotografiranje v naravo, v družbi z ambiciozno Mio, apatično Dragico in s snobovskim fotografom Blitczom. Na poti do lokacije srečajo nekaj čudaških domačinov, za katere se ne zmenijo, na idiličnem travniku, ki so si ga izbrali za fotografiranje, pa jih grobo napadeta domnevna lastnika travnika Francl in Vintlr, ki prestrašene in nemočne meščane odvlečeta v mračno klet, kjer se nahaja bizarna žganjekuha. Tu se začne boj za življenje.
Kakšna bizarna žganjekuha? »Ta mestna skupina,« pojasni Gorkič, »pride v roke hribovcem, ki imajo to 'navado', da vsakogar, ki ga ugrabijo, predelajo na različne načine, in eden teh je ta, da človeka destilirajo v žganje.« Ta žganjekuha mora biti prav zahteven scenografski objekt. »Producent je na srečo po izobrazbi kemični inženir in se na to spozna, tako da je lahko scenografu pomagal pri konstrukciji te zadeve. Postavili so tudi že stojnico, kjer kmetica prodaja med drugim tudi produkte te naprave.«
Človek namesto močerada
Vse torej kaže, da Idila preigrava tisti žanrski vzorec, po katerem gre za grozljivo konfrontacijo ruralnega in urbanega. »Pri grozljivki,« je prepričan Gorkič, »ni treba izumljati tople vode, seveda pa je mogoče vnašati kakšne inovacije v likih in zapletu ali prikrita sporočila, povezana s konkretnim okoljem, tokrat pač slovenskim.« Kaj pa lahko grozljivki prispeva slovensko okolje? »Alkohol, nedvomno, pa tudi neka zadrtost ljudi v bolj odročnih krajih. Ko sem še delal na televiziji kot snemalec in smo šli snemat kakšne reportaže, sem srečeval ljudi, ki celo življenje niso zapustili svoje hribovske vasi in so živeli tako kot njihovi predniki. Idejo za tisto žganjekuho pa sem dobil pri močeradovcu. Kako pridelujejo to žganje? Vzamejo še živega močerada in ga polivajo z vročim žganjem, tako da počasi umira in pri tem izloča sluz, ki jo potem dodajo žganju. Skratka, mučijo žival, da iz nje dobijo neko posebno žganje, ki jih naredi še bolj nore, kot so. V filmu namesto močerada uporabijo človeka, toda zame med mučenjem živali in človeka ni nobene razlike.«
Ampak ali ni v grozljivki tako, da grozljivost enih prebuja grozljivost drugih, se pravi, da v njej ni nedolžnih? »Res je, zato mi je že v scenariju šlo za to, da poskušam pokazati različne segmente družbe, vendar na malo drugačen način. Nekateri hribovci so res pravi liki iz grozljivega žanra, toda v grozljivosti se izkažejo tudi nekateri predstavniki oziroma predstavnice urbane družbe, te slovensko tranzicijske, za katero je važen samo denar, neka kariera in podobno. Na koncu se celo izkaže, da glavni morilec ni kdo od tistih, ki ljudi destilirajo v šnops, marveč ženski fotomodel, najbolj plehko bitje med vsemi. Nočem vsega povedati, ker bi rad, da gledalci tudi sami kaj odkrijejo, saj bom tako tudi sam odkril, ali sem se motil ali ne,« dodaja Gorkič.
Idilo snemajo na realnih lokacijah, v hribih, »kjer je videti vse lepo, vsaj od daleč, ko se malo približamo, pa vidimo, da se za to idilo skriva groza v obliki raznih Fritzlov«, in v neki kleti, ki je pač privilegirano žanrsko prizorišče. »To klet smo hoteli posneti v Vibinem studiu, toda pri proračunu v višini 200.000 evrov, kakršnega nam je odobril Slovenski filmski center, se je pokazalo, da je to nemogoče,« pove Gorkič. »Snemamo z lastno kamero in še eno izposojeno, tako da gre hitreje, saj imamo na razpolago samo 20 snemalnih dni. Zato je bilo potrebnih tudi veliko predpriprav, še zlasti ker ima v filmu pomembno vlogo maska. Treba je bilo narediti odlitke glav igralcev, ki so razbite ali odsekane. In nabaviti kar nekaj litrov umetne krvi. Grozljivka je resen in zahteven žanr.«
