Kritiške stavnice in lestvice so redko natančni napovedniki nagrad, sploh v Cannesu, ki rad preseneti z ignoriranjem kritiških favoritov. Vseeno omenimo, da za zdaj najbolje kaže Alice Rohrwacher (Srečni Lazar), Jia Zhangkeju (Pepel je najbolj bel), Pawlu Pawlikowskemu (Hladna vojna) in družinski drami Tatiči (Shoplifters) Japonca Hirokazuja Koreede. Do konca nas čakajo še štirje tekmovalni filmi, med njimi novi Nuri Bilge Ceylan.
Dokumentarna pristnost
Letos nismo bili deležni nobene katastrofe, kakršne sta v preteklih letih prispevala denimo Sean Penn ali Xavier Dolan, v bistvu se je kvaliteta tekmovalnega programa dvigala iz dneva v dan. Omenimo še tri odlične filme: Stéphane Brizé je s filmom V vojni (En guerre) ustvaril tipično francosko delavsko dramo, zgodbo o sindikalnem uporu proti zaprtju tovarne v lasti nemškega koncerna, ki namerava proizvodnjo preseliti v cenejša delovna okolja. Za glavno vlogo je angažiral edinega primernega igralca, Vincenta Lindona, francoskega Brucea Springsteena, največjega delavca med igralci oziroma največjega igralca med delavci, ki s svojo prezenco filmu pokloni potrebni značaj.
Lindon, vedno ekspresiven igralec z obrazom poraženca, je v filmih vselej videti, kot bi ga pobrali s ceste, in Brizéjev film je v silovitem prikazu sindikalnega pogajanja, zavlačevanja, taktiziranja, notranjih razpok in pirovih zmag tako avtentičen, da bi ga lahko zamenjali tudi za militantni dokumentarec, kakršne so v sedemdesetih letih pod zastavo skupine SLON na isto temo snemali Chris Marker in druščina.
Obmorski betonski pekel
Na pota stare slave se je vrnil Matteo Garrone, ki se je po neuspešnem, objestno grotesknem angleško govorečem projektu (Tale of Tales, 2015), napolnjenem z mednarodno zvezdniško zasedbo, vrnil v avtentični milje južne Italije, umazana obmorska predmestja, okolje zapuščenega in propadajočega betonskega pekla. To je svet malih kriminalcev in še manjših običajnih ljudi, ki skušajo preživeti v svetu banalnega vsakdanjega nasilja.
V filmu Dogman nasilni pol uteleša Simone, kokainski grobijan, nekdanji boksar in nekontrolirani nasilnež, strah in trepet male, a razmeroma solidarne skupnosti, submisivnega pa Marcello, tihi, dobrohotni »dogman«, lastnik malega pasjega hotela, ki se ni sposoben upreti Simonovim vse bolj nerazumljivim zahtevam in uslugam, zaradi katerih v nekem trenutku celo pristane v zaporu. To je tragedija o sleherniku, ki ni sposoben zaščititi svoje »ugledne« pozicije v moralno dvomljivem svetu, zato plača visoko ceno (ironija!), odtujitev in simbolni izgon iz propadajočega okolja, za katerega Garrone verjetno sploh ni potreboval scenografa.
Korejski mojster se vrača
Enega boljših filmov tekmovalnega programa je prispeval tudi korejski maestro Lee Chang Dong, ki se je vrnil po sedemletni odsotnosti; njegov film Gorenje (Burning) temelji na kratki zgodbi Harukija Murakamija Goreči skedenj, in čeprav se v njej skoraj nič ne zgodi, se veliko dogaja v filmski adaptaciji, kjer Lee citira Fitzgeraldovega Gatsbyja in aludira na Ripleyja Patricie Highsmith.
Gorenje je neke vrste triler, ali vsaj drama z misterijem, pa tudi ljubezenski trikotnik med mlado in atraktivno Haemi, revnim pisateljem Jongsujem, ki ji med njenim potovanjem po Afriki čuva mačko (ki je nikoli ne vidimo), in dobro situiranim, vedno elegantnim Benom, ki ga je spoznala ob vrnitvi iz Kenije. Ko Haemi nekega dne preprosto izgine, se vidno prizadeti Jongsu loti iskanja. Gorenje je mogočno delo kozmičnih razsežnosti, prepričljive atmosfere in magičnih trenutkov ob »zlati uri«, žlahten primerek vzhodnoazijske kinematografije, ki je v Cannesu letos res ne primanjkuje.
