Če Alice Rohrwacher ne bi posnela že dveh filmov, bi v dneh, ko nas je zapustil Ermanno Olmi, lahko rekli, da gre za njegovo reinkarnacijo. Tako dober je njen novi film Srečni Lazar (Lazzaro felice), težko opisljiv primer magičnega realizma, ki s svojimi skrivnostmi, pripovednimi »nekonsistentnostmi«, ponavljajočimi se prigodami in svetopisemskimi junaki ter antijunaki spominja na ljudsko pripovedko.
Film temelji na resničnem dogodku iz začetka osemdesetih let 20. stoletja, ko so oblasti v italijanski provinci na odročni plantaži tobaka odkrile postarano markizo, ki je veliko skupino neizobraženih in nevednih kmetov daleč od pojmov civilizacije in delavskih pravic izkoriščala v skoraj sužnjelastniškem razmerju. Med njimi Rohrwachova izpostavi naslovnega junaka, preprostega in naivnega najstnika, ki bi ga lahko primerjali s Kasparjem Hauserjem. Lazar, fant z velikimi radovednimi očmi, je utelešenje dobrote in čistosti, klasična žrtev sistemskega izkoriščanja, ki po šokantni nesreči in časovni zanki »vstane od mrtvih« in se (enako mlad in naiven) znajde v sodobni Italiji, kjer bo v urbanem predmestnem okolju znova žrtev izkoriščanja. Film Srečni Lazar, dedič Olmija, Vittoria De Sete in Luciana Emmerja, je čudežni izdelek sodobnega evropskega filma, intimna pripovedka in zgodba o Italiji ter njenih socialnih transformacijah od 19. stoletja do danes, ko so ljudje začeli zapuščati podeželsko revščino in se seliti v mesta, da bi imeli še manj.
Spike Lee à la Michael Moore
Spike Lee se je po več kot dvajsetih letih vrnil v tekmovalni program Cannesa. Ob objavi smo se malo spogledovali, po ogledu filma pa je bilo vse jasno. Verjetno najbolj izpostavljeni temnopolti filmski ustvarjalec zadnjega četrt stoletja je s filmom BlacKKKlansman (Temnopolti klanovec), ki se referira na knjigo Black KlansmanRona Stallwortha, posnel svojo različico antitrumpovske agitke, ki jo je – sodeč po malce odvečnih sklepnih dokumentarnih posnetkih – navdihnilo rasno divjanje v Charlottesvillu poleti 2017.
Spike je film posnel po resničnih dogodkih. Sredi sedemdesetih let se je Ronu Stallworthu (igra ga John David Washington), temnopoltemu policistu, uspelo infiltrirati v gnezdo koloradske KKK-scene, na koncu pa se je srečal celo s Davidom Dukom, direktorjem nacionalne kukluksklanove pisarne. V rasistični osir seveda ni šel sam, tja je poslal belopoltega agenta (Adam Driver). Vse skupaj zveni kot resna problemska drama, no, Spike Lee se je vsega skupaj lotil podobno kot kakšen Michael Moore, burkaško in žanrsko razigrano, lokalni »rednecki« so denimo tipične karikature zabitih suprematistov. To je dinamično zrežiran in kičast primer retro »blaxploitation« ekstravagance, kjer si Lee s cenenimi potezami ne dela uslug kljub dejstvu, da pokaže na trdoživost retorike »America first«, ki je sedanjega predsednika prehitela vsaj za pol stoletja.
Spreminjanje Kitajske
Opus Jia Zhangkeja je bil najbolj zanimiv v zgodnji fazi, ko se je ukvarjal s Kitajsko, njenimi sodobnimi problemi in polpreteklo zgodovino. Potem se je z gangsterskimi prigodami malce izgubil, zdaj pa se vrača v stare tirnice. Ne spogleduje pa se zgolj s starimi temami, temveč tudi s svojimi minulimi filmi, še posebno z beneškim zmagovalcem Počasno življenje (2007), iz katerega si je izposodil posnetke poplavljanja regije za potrebe Jeza treh sotesk.
Osrednji lik novega filma Pepel je najbolj bel je Qiao, dekle lokalnega gangsterja Bina s severozahoda države (od tam je tudi režiser), kjer rudniki in vsa regija nezadržno propadajo. Qiao v konfrontaciji s konkurenco zaščiti Bina in odsedi petletno zaporno kazen, po vrnitvi pa ima težave tako z Binom, ki je nanjo pozabil, kot s ponovnim vključevanjem v družbo. Intimna zgodba niti ni tako zanimiva, čeprav režiser trdi, da je želel poudariti prav romanco, najbolj zapostavljeni element svojih prejšnjih filmov. Pepel je zanimiv zaradi prikaza Kitajske, njene spreminjajoče se krajine, ekspresne urbanizacije in zapostavljanja nekoč industrijsko potentnih okolij. V tem elementu je bil Jia od nekdaj najbolj prepričljiv.
