Realistična rekonstrukcija vojne zmede in agonije. Karakterizacija likov. Briljantna iznajdljivost in avtentična izvedba scenografije. Vešča montaža akcijskega filma visoke napetosti. Najvišji produkcijski standardi filma, ki avtentično in emotivno prikazuje resnični dogodek iz domovinske vojne... In še vrsta drugih elementov, ki prispevajo k vrhunski filmski izkušnji, so odlike, ki so na 61. Filmskem festivalu Pulj prepričale žirijo, ki je obilno nagradila film Številka 55Kristijana Milića. Sam bi na tem mestu poudaril nekaj drugega. Če je ta mojstrski celovečerec na žanrsko izčiščen način spregovoril o tesnobni situaciji v zapuščeno hišo ujete oziroma obkoljene patrulje hrvaških braniteljev, je v tej zagati mogoče videti tudi prispodobo sodobne ujetosti in brezizhodnosti, ki jo je filmsko izredno prefinjeno artikuliralo še nekaj favoritov žirije in tudi tu podpisanega.
Zlati areni za najboljšo glavno in stransko žensko vlogo sta prejeli Areta Ćurković in Anita Matić Delić iz kriminalne drame Happy Endings režiserskega debitanta Darka Šuvaka. V enem stavku bi sinopsis filma lahko povzel kot komorno dramo o lastnicah neuspešnega masažnega salona, ki iz obupa oropata banko. To snov bi kakšen manj talentiran režiser bržkone razredčil s humorjem, medtem ko pri filmu Happy Endings navduši predvsem nepopustljiva vztrajnost v prikazu spleta vsakodnevnih osebnih eksistenčnih zagat. Pravzaprav gre za naravnost genialen scenarij (ne vem, kako se mu je izmuznila zlata arena), ki prav v vsako sekvenco vplete pogovor o denarju. Ne glede na to, kje se prizori odvijajo, v službi, doma, v restavraciji, na ulici, dialogi vsakič eskalirajo v smer finančne stiske, dolgov, kreditov, terjatev, položnic itn. Vendar v končnem delu to ne deluje kot suh, ciničen koncept, ampak uspe avtorju tem pogovorom navkljub večplastno in ganljivo prikazati like in njihovo kompleksno ozadje. Kar je seveda sijajen komentar našega finančno obremenjenega (post)tranzicijskega vsakdana: to, kar bi pred nekaj desetletji dojemali kot sijajno filmsko satiro, danes večinoma doživljamo v živo in sprejemamo kot naravno danost.
Nagradi za najboljšo glavno in stransko moško vlogo sta pripadli igralcema iz filma Kosec (Kosac) režiserja Zvonimirja Jurića, in sicer Ivu Gregureviću ter Igorju Kovaču. Mrakobna atmosferska drama, ki se odvije skorajda v realnem času oziroma v nekaj nočnih urah, je zasluženo prejela tudi zlato areno za kamero ter nagrado kritikov, ne dvomim pa, da bo ta slovenska manjšinska koprodukcija med vsemi prikazanimi celovečerci tudi v prihodnje najbolj navduševala filmske kritike in festivalske kroge. Ivo (Ivo Gregurević) je ostareli, samski in samotarski delavec propadajočega poljedelskega kombinata. Pred dvema desetletjema je bil v zaporu zaradi posilstva in od takrat se izogiba ljudi, še polja najraje obdeluje ponoči. Neko noč obstane na bližnji cesti brez goriva takisto samska Mirjana (Mirjana Karanović) in poskus Iva, da bi ji pomagal in z njo vzpostavil normalen človeški stik, sproži niz usodnih dogodkov.
S skrajno zadržanimi, reduciranimi in hkrati nadvse premišljenimi ter nadzorovanimi avdiovizualnimi sredstvi uspe Zvonimirju Juriću ustvariti tesnobno, deterministično vizijo brezperspektivnosti in brezizhodnosti malega kraja, ki ne oprošča. Kdor pozna izjemno vojno dramo Črnci (Crnci, 2009), ki jo je Jurić posnel v soavtorstvu z Goranom Devićem, bo vedel, za kakšno atmosfero gre, in tisti, ki je odraščal v majhnem mestecu, tudi. In če precejšen del filma Kosec nakazuje, da se bo pripoved razvila v smeri Peckinpahovih Slamnatih psov (Straw Dogs, 1971), kar tu seveda navajam kot kompliment, gre avtorju še posebno priznati, da se od te fabulativne strukture nepovratnega stopnjevanja nasilja v malomestnem okolju obenem distancira in ji čisto po svoje ostane tudi zvest. Kot zanimivost – kot jagodo na tej butični filmski poslastici, ki sicer pušča cmok v grlu – naj omenim le še to, da je v Koscu prvič v hrvaškem filmu nasploh nastopil briljantni in karizmatični Osiječan Zlatko Burić, ki ga je svetovno proslavil Nicolas Winding Refn v trilogiji Pusher.
Če naj tu »pokrijemo« vse zlate arene, je treba omeniti le še tisto za glasbo, ki jo je prejel Luka Zima »za glasbo, ki bistveno doprinese k celoviti atmosferi in čustveni podobi celotnega filma« Zagreb Cappuccino, prvenca režiserke Vanje Sviličić, za najboljšega debitanta pa je bil razglašen direktor fotografije pri taistem filmu, Danko Vučinović. Delo, ki se osredotoča na dva dneva v življenju zagrebških prijateljic v zgodnjih štiridesetih, je simpatična avtorska parafraza žanra »chick flick«, ki ji kljub občasnemu preigravanju površinskih klišejev uspe ustvariti topel in prepričljiv portret dveh žensk v ne najlažjem prehodu v srednja leta. Ob tem filmu lahko omenimo še eno spoznanje letošnjega Pulja: kaj storiti, če ni denarja za produkcijo? Potem se pač posname dva človeka (večinoma) v enem prostoru in poskrbi za izbrušen scenarij in dobro igro...
Končno deseterico letos prikazanih celovečercev – dva napovedana filma sta zaradi različnih težav odpadla – v hrvaški (ko)produkciji bi lahko po kakovosti čisto normalno razporedil po Gaussovi krivulji, pri čemer so bili že tisti »povprečni«, ki jih tu nisem omenjal, zelo dobri, in še na enega ali dva ne najuspešnejša bi bilo mogoče pogledati z določeno mero naklonjenosti, kar je nedvomno znak izjemne vitalnosti in dobrega institucionalnega načrtovanja kinematografije naših sosedov, kar lahko vse skupaj na žalost le občudujoče opazujemo. Da bi se od njih kaj naučili, ni pričakovati, naš film ujetost in brezizhodnost raje živi.