A med petimi filmi, ki sestavljajo letošnji »festival« Slovenski filmi, za katere le redko slišimo, se najdejo tudi naslovi režiserjev, ki jih sicer povzdigujemo v sam vrh slovenske filmske zapuščine. Maraton bo namreč odprl Sončni krik (1968) Boštjana Hladnika in nadaljeval Dobri stari pianino (1959) Franceta Kosmača, tema pa se bo v večernih urah pridružil še film Trenutki odločitve (1955) Františka Čapa. Kot pravi Marcel Štefančič jr., je »velika tragedija slovenskega filma ta, da se na stare slovenske filme preprosto pozabi. Nekateri v širši družbeni zavesti sicer obstajajo, ker so kanonizirani, glavnina filmske zgodovine pa je dobesedno izbrisana, saj niso bili nikoli dostopni na VHS-kasetah, kaj šele pozneje na DVD. In tukaj ni nobene logike. Gre za pet filmov, ki so bili v svojem času sami hiti, danes pa se zdi, kot da nas ne zadevajo več. Z vsakim novim slovenskim filmom pozabimo na vse prejšnje. Kot da se nič ne navezuje na preteklost in nič iz ničesar ne izhaja. Zrastejo kar sami iz sebe, iz Triglava, iz slovenske zemlje.«

Sončni krik s svojo estetiko poparta ter močnimi podtoni erotike, kaosa in dekadence razigranih šestdesetih let je tako šele tretji slovenski barvni film, ki z intenzivnimi barvnimi kontrasti zaznamuje prav vsak skrbno oblikovan kader. Film poganja seksualna revolucija. A čeprav gre pri osrednjem zapletu seksualne histerije, ki ji podležejo dekleta srednje aranžerske šole, ko se med njimi znajde mlad fant, predvsem za neinhibirano upodobitev moške fantazije, gre film danes slaviti tudi z vidika reprezentacije žensk – gre namreč za v slovenski kinematografiji prvič eksplicitno prikazano žensko spolno željo. Nič nenavadnega torej, da je Hladnik s filmom takrat spet šokiral slovensko javnost in si nakopal težave s tedanjim direktorjem Vibe Francetom Štiglicem.

Program filmov, ki jih poganja spolna revolucija, bo dopolnil še Pomladni veter (1974) Rajka Ranfla, ki v središče zgodbe spet postavlja žensko. Film, v katerem se Ljubljana prelevi v metropolo svobodne ljubezni in kjer moškemu ob izjavi: »Midva skupaj bi delala čudeže,« ženska predrzno odgovori z vprašanjem: »Gospodarske ali seksualne?« Filmom, v katerih ljudje mislijo le na seks, pa se pridružuje tudi Krč (1979) Boža Šprajca, ki se iz mestne metropole sicer preseli na podeželje, a v odnosu do spolnosti še zmeraj obdrži nekaj triglavske monumentalnosti. »Novo se tu spopada s starim, razvito z nerazvitim, arhaičnim, zaostalim in primitivnim; tistim, kar ne dohiteva urbane razvitosti socialističnih, samoupravnih odnosov,« pravi Štefančič jr. In če so Pomladni veter takrat prodali v Sirijo, je Krč status hita dosegel v Srbiji. A gre bržkone za zadnji izdihljaj neobremenjene spolnosti v slovenskem filmu, ki je igralki Teji Glažar v domačem kraju zaradi prizora z Borisom Cavazzo prinesel hude težave.

Brez kulture starih filmov

Medtem ko v Kosmačevem pozabljenem celovečercu ​Dobri stari pianino naslovni inštrument, ta melanholični heroj, kroži od lastnika do lastnika, dokler ga končno ne dobijo partizani, ki poskrbijo, da pride v domobransko postojanko, v katero partizanski agent podtakne peklenski stroj. In tudi tukaj je v ospredju ženska: Anuška, ki s svojim igranjem klavirja zapelje domobrance – vse do eksplozije, v kateri tudi sama požrtvovalno umre. Variacijo ultimativne etične odločitve ponujajo tudi Čapovi Trenutki odločitve, ki po mnenju kuratorja programa predstavljajo ultimativno ekranizacijo starogrškega mita o Haronu, Hadu in reki Stiks. Ta navsezadnje glavni problem, da naštetih filmov ne poznamo, pripisuje institucijam, ki našo filmsko dediščino vztrajno ignorirajo. »Poglejmo recimo Francijo, kjer obstaja kultura starih filmov. Na svojo filmsko zgodovino so ponosni in se nanjo ves čas sklicujejo. In prav to je agenda tega maratona: glorifikacija filmov, ki smo jih pozabili in potlačili. To vsakega izmed nas zmeraj naredi potlačeno. In tudi našo nacijo so ustvarili filmi, ki smo jih pozabili. Zato je čas, da svojemu stvarniku končno pogledamo v oči.«