Je film o baseballu, o športu. Je film o filmu, o ustvarjanju umetnosti. Je film o dveh študentskih igralcih baseballa. V ZDA, če si dober športnik, dobiš štipendijo že zelo zgodaj, zato da ostaneš na fakulteti in se šolaš naprej.
Čeprav so te štipendije namenjene bolj temu, da mladi športniki igrajo za ekipo določene fakultete in ne toliko temu, da se šolajo naprej. Pri ocenah jim namreč, če so za ekipo nepogrešljivi, dostikrat pogledajo skozi prste.To je res. Včasih ti zaradi tega marsikaj spregledajo. Po drugi strani pa zaradi tega lahko na fakulteti ugotoviš, da te šport pravzaprav ne zanima in bi rad v življenju počel nekaj drugega. Nekaj podobnega se zgodi enemu od likov v mojem filmu. Zaradi poškodbe namreč ne more več teči in zato se je s športom prisiljen nehati ukvarjati in se posveti filmu. Drugi pa je matematik, ki ugotovi, da za baseball pač ni dovolj dober, si kupi kamero in se nato tudi navduši nad filmom.
Kako pomembno vlogo ima v filmu nostalgija?Film se odvije v treh ali štirih dneh v Teksasu, torej se odvija v današnjem času. Prijatelja se srečata po 25 letih in se vrneta v preteklost, obiščeta kraj, kjer se je nekoč vse odvijalo in kjer sta se spoznala. Pogovarjata se o tem, kam ju je pripeljala njuna filmska kariera in kaj se jima zdaj dogaja v življenju.
Gre za vaš debitanstki film, lani pa ste zanj že prejeli nagrado na beneškem filmskem festivalu, kar je za vaš prihod v svet filma kar dobra popotnica.Ja, lahko smo srečni.
Zaradi tega pa se ponavadi ustvari tudi večji pritisk in naslednji izdelek bo, kot »drugi film«, zagotovo postavljen pod lupo.Seveda. A nočem razmišljati o stvareh zunaj ustvarjanja filma. Zame je nagrada sama po sebi že proces ustvarjanja filma. Sam se skušam takšnih pritiskom izogniti in se osredotočiti na stvari, ki so pomembne zame.
Na koliko filmskih festivalih ste predstavili film?Na okoli 30.
Je med njimi več manjših ali večjih in kako jih ločujete, tretirate? Kje kotira izolski Kino Otok?Vsi so enako pomembni. Ne gre le za kraje in obsežnosti, temveč za kontekste, v katerih so ti filmi prikazani. Festival ima možnost ustvarjanja pomenske zgodbe, saj poveže občinstvo, medije in ustvarjalce filmov.
Torej verjamete, da je pomembno, da se filmski ustvarjalec festivala udeleži fizično, ne le na daljavo?Ne verjamem v internetna povezovanja. Izola je s tega vidika zagotovo eden od najboljših. In naj vam povem, da o tem festivalu poslušam že več let. Poznal sem prejšnjega direktorja Vlada Škafarja. Gre za festival, ki sem si ga vedno želel udeležiti – tudi zaradi žive atmosfere. Za nekatere filmarje je najpomemnejša industrija oziroma prostor, kjer lahko svoje filme prodajajo. Zame to ni najpomembnejše. Jaz imam najraje povezovanja z ljudmi, ki razumejo moje delo. In Izola je eden od takšnih krajev.
Kot poznavalec in novinar, kakšno imate stališče do downloadanja filmov in odnosu, ki ga do tega gojijo hollywoodski studii?Filmska podjetja morajo stopiti v korak s časom. Preveč časa zapravijo s prepričevanjem gledalcev, da je downloadanje protizakonito in ustvarjanjem etične dileme o tem. Mladi ljudje tega ne razumejo, saj so se v to rodili. Tega ne moreš pognati v drugo smer, ki se njim zdi nenaravna.
In kje vidite rešitev, dogovor?Studii bi se morali dogovoriti z digitalnimi ponudniki, da bi bila ponudba filmov cenejša. V Braziliji uporabniki denimo nimajo toliko denarja, da bi za vsak film plačevali 12 dolarjev. To je absolutno predrago. In če nimajo avta in drugi možnosti, da bi si privoščili doživetje v kinematografih, na cesti kupijo piratski izvod za 1 dolar. Pirat je na vsakem vogalu, kot prodajalec banan. Studiev ni na vsakem vogalu in niso zmožni gledalcem zagotoviti filma na vsakem koraku. Zakaj se potem spravljajo na gledalce, če sami niso zmožni ljudem zagotoviti poceni gledanja filma? To je kaznovanje svojih potencialnih gledalcev.
Kaj pa kakovost filmov, ki prihaja iz teh studiev? Hollywood se zadnja leta osredotoča bolj na posebne efekte in megalomansko produkcijo, kot na dobre zgodbe.Hollywood je postal slaba šala. Hollywood kot smo ga nekoč poznali ne obstaja več. Je popolnoma izginil. Čar tedajšnjega Hollywooda je bil, da so denimo posvojili velike umetnika filma iz Evrope in jim dali možnost »slikanja na večjem platnu«. Nekoč so znali ceniti talent in pripovedovanje zgodb. In tem ljudem so omogočili redno delo, na volj pa so imeli najboljše kamermane, najboljše lučkarje, scenografe.
Za koga Hollywood torej danes ustvarja filme?Za trinajstletne dečke. Studie zanima samo še mnenje trinajstetnih dečkov, ker so to še edina populacija, ki kupuje vstopnice za kinematografe. Interes trinajstletnih dečkov pa so akcijski filmi in stripovski junaki. To so filmi, ki za studie plačujejo položnice. In to so filmi brez pripovedovalne estetike, to so površinsko-vizualni artikli. Redkokdaj se danes zgodi, da hollywoodski studii sproducirajo kaj drugačnega, pomenskega.
Kakšen primer zanimivejšega hollywoodskega izdelka, ki je v zadnjem letu pritegnil vašo pozornost?The Lego Movie. Ima kar nekaj zanimivih idej o družbi in kapitalizmu. Vendar celotna slika vseeno ni prepričljiva, saj je bil narejen znotraj sistema, ki tovrstno razmišljanje pravzaprav zatira. Če bi ga naredili pred 20 leti, bi bil lahko mojstrovina, danes pa ...
Trenutno snemate projekt v Grčiji. Zakaj prav tam?Ja, Grčija je zanimiva s stališča, ker se borijo z ekonomsko krizo, hkrati pa se morajo boriti, da pri življenju ohranjajo svojo kulturo. In rad bi bil del nečesa, kjer se je treba za obstoj boriti. To ohranja družbo vitalno. V ZDA so ljudje postali popolnoma pasivni. Vse se vrti okoli denarja.
Veliko ljudi iz Hollywooda se zadnja leta spogleduje z neodvisno filmsko sceno. Odmevni filmi z majhnimi proračuni ... Pa tudi inovativnejše TV serije se selijo na splet – dober primer je Hiša iz kart.Splet je dober prostor za zrelejše, manj cenzurirane vsebine. Vseeno pa mi internet kot medij za konzumiranje filmov ali TV serij ne diši najbolje, saj pri njem nimaš družabne izkušnje. Splet je indivudialni medij.
Vseeno pa gledalec odloča kdaj in kje si bo določeno stvar ogledal. In v tem hitrega časa, je to, da si lahko sam določaš urnik, za gledalca ključnega pomena.Bergman je nekoč rekel, da je treba stvar pogledati v enem kosu. Tudi Beethovnove simfonije ne morete prekiniti na sredini, saj boste prekinili tudi magičnost trenutka. In tako mislim, da je tudi s filmi. Če ga prekinete na sredini, boste uničili nek določen trenutek, ki je namenjen, da traja od začetka do konca.
Kaj pa knjige? Menite, da bi jih morali tudi prebrati v enem dihu?Ne, pri knjigah gre za drugačno obliko umetnosti. Film ima ritem, knjiga ga nima. Ne v tem smislu.
Je dostopnost tehnologije, ki omogoča domala vsakomur, da posname svoj film, dobra ali slaba stvar za film?Mislim, da je bolj pozitivna kot negativna. Je pa res, da je zaradi tega nastala tudi prenasičenost in tisti, ki držijo sito v rokah, imajo oteženo delo. Na primer filmski festivali so včasih dobili 300 prijavljenih filmov, danes jih dobijo tri tisoč. In nimajo dovolj ljudi, da bi vse te filme pregledali. Imeti moraš namreč usposobljen kader, ki bo poznal družbeno-politično klimo v državi iz katere prihaja film.
Ima filmska industrija prihodnost in kakšna bo?Moj zadnji film Double Play so distributerji raje izdali digitalno prek video-on-demand, ker je ceneje, kot če bi ga poslali v kinematografe. Amerika ima 300 milijonov prebivalcev, od tega jih je 50 milijonov kabelskih naročnikov. Torej ima zdaj 50 milijonov ljudi možnost, da kupi moj film. To so kar impresivne številke. Večina teh ljudi bo kupila denimo Godzillo, vendar že to, da je tudi film, kot je moj, na voljo, je dobra stvar. Glede kinematografov pa je stvar takšna – naj vam povem, kako so to začeli tržiti v Franciji. Kupiš mesečno naročnino na kartico in si lahko ogledaš katerikoli film kolikokrat hočeš. Film in obisk kina tako postane del tvoje vsakdanje rutine. In nikoli ti ni žal, če si ogledaš film, ki ti ni všeč. Celotna izkušnja je cenejša. Plačaš okoli 30 evrov za ves mesec. To je zdrava kulturna dieta. In v tem je prihodnost.
