Roman v mešanici resničnega in fiktivnega popisuje misijo japonskega vojaka Hirooja Onode, ki se je v džungli filipinskega otočka Lubang v gverili boril še celih 29 let po koncu druge svetovne vojne. Zgodba se odpre in sklene s Herzogovo osebno anekdoto iz leta 1977, ko je v Tokiu režiral opero Čušingura. Japonski cesar ga je takrat povabil v zasebno avdienco, a še preden bi o svojem odzivu dobro premislil, je Herzog povabilo odklonil. Ni vedel, o čem bi se s cesarjem pogovarjal; nedopusten spodrsljaj, ob katerem je dih zastal celotnemu omizju. A ko so ga vprašali, ali bi rad med svojim bivanjem na Japonskem spoznal koga drugega, je brez oklevanja odgovoril: Onodo.
Gre za vojaka, ki ga je poveljnik na otok Lubang napotil leta 1944 ter mu predal tajna navodila, naj ohrani svoj položaj, četudi se cesarska vojska umika. Ko se je vojna naslednje leto končala, Onoda zato o tem ni vedel ničesar in njegovo čakanje na vrnitev cesarske vojske je z odtekanjem mesecev, let in desetletij v džungli postajalo vedno bolj fanatično in psihotično. Letake, ki so oznanjali konec vojne, je zaradi manjših tipkarskih napak odpisal kot propagando. Na tleh najdeno filipinsko pornografsko revijo kot očitno vabo sovražnika. In časopis, ki ga je za sabo pustila iskalna skupina, preveč nasičen s kapitalističnimi oglasi, da bi ga lahko tretiral kot zanesljivega. Onoda, ki je v vseh teh letih zamudil detonacijo atomske bombe in vzpon množičnega potrošništva povojne Japonske, si je prelete ameriških letal, ki so v naslednjih desetletjih signalizirala korejsko in vietnamsko vojno, vedno znova interpretiral kot dokaz, da vojna, s tem pa tudi njegova tajna misija, še ni končana, zaradi česar so ga z otoka, po katerem je kot duh strašil domačine, zvabili šele leta 1974.
