Letošnja zmagovalka natečaja za nagrado skupine OHO, vizualna umetnica Đejmi Hadrović, ki je bila nagrajena za video esej Nena (2021), črpa navdih iz (po)vojnih tematik – bolečih in intimnih; zanima jo ženska skozi pogled feminizma, spolnosti in spola v postjugoslovanskem prostoru. Po diplomi na primorski univerzi je magistrirala na Univerzi za umetnost in industrijski dizajn v Linzu, jeseni pa bo zagovarjala doktorsko disertacijo na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Svoje projekte je razstavila denimo v Bait Al Zaibaq v Ramali, pa v Kunstforumu, Muzejski četrti in Kunsthalle na Dunaju, v Offenes Kulturhaus v Linzu in drugje po Evropi.
Na natečaj za nagrado skupine OHO se mladi umetniki sami prijavite, vi ste bili že dvakrat prej med finalisti. Kaj je bilo v tretje drugače, bolj prepričljivo?
Žirija bo to bolje vedela. A če se ozrem nazaj, prej še nisem bila zrela za nagrado. Ta uspeh pomeni, da nisem stagnirala, ampak sem se razvijala. Prijavljala sem se in nisem obupala. To je dobra filozofija, ki med umetniki ni vedno prisotna. Če hočeš v tem poslu preživeti, je treba imeti zagon in ne podleči kritikam. Mnogo doda značaj; kot emigrantka druge generacije sem se morala bolj potruditi, več delati, da sem prišla do rezultatov in da me je družba sprejela. S temi mehanizmi se je treba nekako spopasti. Imeti je treba tudi ambicije.
Ženske so vaš osrednji motiv, tudi v nagrajenem filmu Nena (2021). Kako pristopate do izbrane teme?
Zame kot umetnico je najbolje, če lahko izhajam iz lastne izkušnje, se je pa treba pri tem nenehno preizpraševati in analizirati svoje početje, kar sem sama skozi svoj opus naredila. Startala sem s pozicije moje babice, vpletla še zgodbe drugih žensk v družini ter nakazala številne probleme neenakosti, s katerimi se ženske srečujejo. Kako preteklost vpliva na njih, sem predstavila že v fotografski seriji Zahida is a Feminist (2016), kjer sem skušala portretirati dejstvo, da ženska na Balkanu ni samo žrtev, je veliko več kot to, je velika borka. To sem poudarila tudi v odnosu do zahodnega feminizma. Tudi v BiH je ta slika begunk, ki nosijo veliko breme, nekako zavzela predstavo o tem, kako nas vidijo od zunaj. Ženske so seveda res doživele hude travme, ampak so jih tudi preživele in vzele stvari v svoje roke.
Nena, vaša babica, je ena od teh žensk. Kako je film dobil zgodbo?
Nena tudi v prevodu pomeni babico. Ta krajši videofilm je nadaljevanje prej omenjenega projekta Zahida is a Feminist. Govori o tem, kako je Nena preživela drugo svetovno vojno in potem še jugoslovansko vojno v devetdesetih, različne politične oligarhe, kako se je spreminjalo samo mesto Vareš in življenje posameznikov v njem, kako so vojni dobičkarji izkoristili situacijo. Pripoved gre v smeri, kot da življenja ni več.
Posnetki za video so nastali leta 2017, v enem dnevu, brez scenarija, le sledila sem babici pri njenih opravilih. Snemala sem na Canonovo kamero, sama in brez budžeta. Spomnim se hudega mraza, padala sta dež in sneg, izpraznila se mi je baterija, pozneje pa mi videomaterial sploh ni bil všeč, celo uničiti sem ga hotela. Jeseni 2020 sem ponovno pregledovala svoj arhiv in ugotovila, da je v ozadju v bistvu zelo lepa zgodba. Ničesar nisem dodajala ali lepila na video, kje sem uporabila le barvno korekcijo.
Ko so vam v Galeriji P74 v Ljubljani podeljevali nagrado, za katero ste izvedeli zadnji trenutek, ste bili na odprtju skupinske razstave v Berlinu. Za kakšno razstavo je šlo?
V okviru TOP project space sem se udeležila odprtja razstave Like Water, ena od kuratork je bila Lia Kastiyo Spinósa, s katero se poznava z dunajske akademije in me je povabila zraven. Tematika se je nanašala na žensko jezo; vemo, da se ta redkeje manifestira, če pa se že, je označena za družbeno nesprejemljivo, je sankcionirana. Razstava je govorila o tem, skozi katere filtre vse gre ta emocija, ki pa vedno pride na plan, četudi na različne načine. Razstavila sem knjigo z naslovom Private Thoughts in Public Crisis. Ta projekt sem izdelala že lani v Košicah na Slovaškem, kjer je umetniške rezidence organiziral Kino Šiška. Navezuje se na problem Palestine, vendar z moje perspektive. Nisem bila tam, torej ničesar ne vem, pravzaprav vem le to, o čemer poročajo mediji. Napisala sem krajše sarkastično igrive tekste, torej s pozicije bele privilegirane Evropejke; nakazala sem, da četudi mi je mar, kaj se tam dogaja, še vedno živim svoje brezskrbno življenje.
Je družbeni angažma skozi umetnost nuja ali izbira?
Kritičnost umetnikov se zdi, da je vseprisotna. Mladi umetniki smo to kritičnost ponotranjili do te mere, da se ne znamo izražati brez tega. To seveda ni edina stvar, ki nas zanima v umetnosti, se pa postavlja vprašanje, koliko je naša vloga res učinkovita. Operiramo s skupino informacij, skozi katero si ustvarimo neko sliko realnosti in ni nujno, da je prava. Sama se tega zavedam. Ampak še vedno je odgovornost na umetniku, da nekaj naredi kakovostno, pa tudi na kustosu oziroma instituciji, ki projekt izbere, podpre, kajti odgovorni so za odločitve, kaj je umetniško relevantno.
Doktorat ste napisali na temo filma. Kaj točno vas je zanimalo?
Nalogo sem naslovila Seksualnost in njena manifestacija v postjugoslovanski kinematografiji. Ni velikega odmika od tega, kar se na tem področju že ve, gre torej za kritiko Slobodana Miloševića, vojne v BiH. Na ta vprašanja se najbolj navezujejo tudi filmi, nastali v devetdesetih letih, kjer se žensko telo uporablja kot instrument za maščevanje neke etnične skupine. Temu bi lahko rekli »macho cinema«. Na Hrvaškem in v Srbiji so želeli poudariti, da je biti vojak biti junak in da se nasilje regulira z nasiljem, čemur se ne da izogniti. Bosanska kinematografija je imela drugačno tendenco; zaradi hujšega masakra se je vloga heroja spremenila v antiheroja, sporočilo pa je jasno: ničesar zmagoslavnega ni v uporabi nasilja. Mnogi režiserji so bili sami v vojni in nekaterih tem pač ne slavijo.
Neka ideologija v teh filmih je nedvomno bila, vendar bi rekla, da ne vedoč. Bolj se zdi, da so okoliščine pripeljale režiserje do podobnih tematik. Ideologija je bila močneje prisotna pri tujih, mednarodnih institucijah, ki so skušale uravnovesiti pogled na vojno. V tem se potem razlikujejo tudi filmi med seboj. Le nekateri so bili potem predstavljeni v tujini, in sicer tisti, ki so se izognili kazanju s prstom na krivca za vojno.
Koliko je v mednarodnem
prostoru še zanimanja za
»postjugoslovanskost«?
V zadnjih letih se zdi, da je prišlo do revitalizacije teh tematik, predvsem zaradi okroglih obletnic. Začelo se je s filmom Savršeni krug (1997) Ademirja Kenovića, Jasmila Žbanić s Quo Vadis Aida (2020) pa je opozorila na situacijo v BiH trideset let pozneje ter odlično pokazala, da je tudi Evropo lahko sram, ker se grozote niso zaustavile. Generalno pa zanimanja za te tematike ni več.
Zdaj se razplamtevajo že nove vojne. Vas kot umetnico vznemirja ukrajinska vojna?
Vsaka vojna se me vedno dotakne, še bolj posttravmatsko doživljanje ljudi. Ničesar nimam v mislih glede Ukrajine, čeprav se celoten moj opus ukvarja z vojno, z ženskami v vojni. Te tematike tudi utrudijo.
Na trienalu U3 pred tremi leti ste pokazali video Stanovanje 102 / Apartment 102 o posilstvih žensk v Omarski v okolici Prijedora. Biti
morate psihološko zelo stabilni,
ko tako vstopate in izstopate iz teh tragičnih zgodb.
To je res, nisem pa po izobrazbi psihologinja. Sem pa opazovala, kaj je vojna zapustila v družinah, bila sem očividka in sčasoma sem razvila senzibilnost tako do teh tematik kot do ljudi. Že v otroštvu sem poslušala o prostitutkah, ki so bile iz BiH prodane v tujino kot belo blago.
Kdaj izstopite iz težkih tem?
Ravno sem naredila video, ki je bolj hudomušen in je bil nedavno predstavljen v Salzburgu, naslov je The perfect white cisgender woman. Poigravam se s pozicijo bele angažirane feministke, nekoliko tudi z lastno pozicijo. In še načrtujem svetlejše projekte. Pa tudi kakšen celovečerec, recimo road movie Balkan Express, ki se zgodi na avtobusu na poti iz Slovenije v Bosno.
