Tekmovalni program Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (Liffe) se imenuje Perspektive, v katere so uvrščeni režiserji s svojim prvim ali drugim filmom. Nagrada za najboljši film v tem programu se imenuje vodomec, ki jo je v soboto zvečer – letošnji, doslej 25. Liffe se je sicer končal včeraj – mednarodna žirija (Klemen Dvornik, Slovenija, Michael Pattison iz Velike Britanija in Alexandra Strelkova, Slovaška) podelila avstrijskemu filmu Lahko noč, mamica v režiji Veronike Franz in Severina Fiale. Na Liffu pa imajo še druge nagrade: zmaj se imenuje nagrada občinstva, ki z glasovanjem na lističih izbere svoj film med tistimi, ki še nimajo slovenske distribucije – letos je izbralo avstralski film Čarlijeva dežela v režiji Rolfa De Heera. Mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev Fipresci (v sestavi Maja Krajnc, Slovenija, Miroslav Lanik, Slovaška, Ivana Miloš, Avstrija) je kot najboljšega izbrala ameriški film MrhovinarJoela Potrykusa, nagrado za najboljši kratki film pa so osvojile Roke proti nebesom, avstrijski film v režiji Ulrike Putzer in Matthiasa van Baarena.
Če so otroški filmi ali filmi za otroke tisti, v katerih nastopajo otroški protagonisti, potem Lahko noč, mamica popolnoma sprevrže to kategorijo, najbolj pač v tem smislu, da se morajo tukaj odrasli bati svojih otrok. V tem filmu v produkciji Ulricha Seidla, municioznega patologa sodobne avstrijske družbe, in sorežiji njegove soproge in scenaristke Veronike Franz ter nečaka Severina Fiale, sicer ni tako hudo kot v Smešnih igrah Michaela Hanekeja, kjer najstnika terorizirata neko družino – ni tako hudo v smislu tako imenovanega grafičnega nasilja, toda v resnici je še hujše, ker sta tukaj terorista devet ali desetletna otroka, dvojčka Elias in Lukas (igrata ju Elias in Lukas Schwarz), ki se znašata nad lastno materjo. Ker mislita, da ni več ista, da je torej neka druga ženska, ki je v tej hipermoderni hiši ob jezeru, bolj primerni za razstavni katalog kot za življenje, zasedla mesto njune ljube mamice. In res ni več ista, tako ne po zunanjem videzu – s plastične operacije se je vrnila s povitim obrazom – kot ne navznoter: nastopi kot hladna, stroga in ukazovalna ženska, ki odstrani vse družinske fotografije z očetom, zahteva, naj bo hiša poslej zatemnjena, sinova pa za vsako malenkost kaznuje z zapiranjem v njuno sobo. Res je bolj kot mamica, »mommy«, videti kot mumija. Dečka se je vse bolj bojita, v nekem trenutku tudi zbežita od doma in se zatečeta k župniku, ki pa ju pošlje nazaj, nakar se tudi sama spremenita, svoja angelska obraza pokrijeta s srhljivima maskama in svojo »mamo, ki to ni«, med spanjem privežeta na posteljo, ji zalepita usta (po posegu s škarjami se ta vsa okrvavljena odprejo) in nazadnje zažgeta hišo.
Toda, ali je res vse tako, kot je videti? Vseskozi vidimo oba dečka, dvojčka, toda mama se obrača le na enega, Eliasa, do Lukasa pa se ne le vede, kot da ga ni, marveč tudi opomni Eliasa, da se mu ni treba čutiti krivega za smrt svojega brata (in v enem izmed uvodnih prizorov, kjer Elias v čolnu kliče brata, je res videti, kot da je Lukas utonil). In naj je Lukas le imaginarno navzoč ali ne, vselej je tisti, ki Eliasu kot kakšen zli duh narekuje, kaj mora narediti. Če se v primeru obeh otrok fantazijsko meša z realnim, bi to lahko veljalo tudi za tisti nočni prizor, ko mati ponoči steče v gozd, se sleče in začne naglo obračati glavo, ki jo filmsko pospešeno gibanje zavrti do izbrisa. Toda glavna ali »prava« dvoumnost je tista, ali dvojčka mučita mamo, ki ji njen videz pomeni več kot otroka, iz zahteve po ljubezni ali pa mama sovraži svoje otroke, ker bi sama hotela biti »večno mlada«.