V javnih nastopih je Breillatova znana po svojem nepopustljivem stališču do cenzure in moralizma. Ta sloves je upravičila tudi v pogovoru za Dnevnik, v katerem je brez dlake na jeziku napadla koordinatorje intimnosti, prek katerih se po njenih besedah širi ideologija kreposti, ter vse večje puritanstvo, za katerega obtožuje tudi islamizem.
Znani ste po filmih, v katerih brez zadržkov prikazujete spolnost. Kaj torej menite o koordinatorjih intimnosti, ki se vse bolj uporabljajo v filmski industriji z namenom zaščite igralcev na snemanjih intimnih prizorov?
Te učenke kreposti nimajo pojma o filmu in niti za sekundo ne pomislijo, da je to umetniški poklic. Niti za sekundo ne govorijo o umetnosti in čustvih. Ampak lahko vam povem, da igralke to sovražijo. Nočejo imeti nekakšnih varuhinj morale, ki bi jim ukazovale, kaj naj delajo. Če so izbrale režiserja, potem želijo film posneti z režiserjem. Ampak kaj sploh pomeni ta izraz, koordinator intimnosti? Kakšno diplomo imajo iz vede, ki sploh ne obstaja? Mi lahko to poveste? Nimajo pojma o filmu. Vsak režiser je avtor, avtor s svojim filmskim izrazom. In te osebe naj bi prevzele njegovo vlogo? Snemalni prostor je delovno mesto in je vedno prazen. Ne potrebujemo tega, da nam koordinatorke intimnosti pravijo, da ga bodo izpraznile, da ohranijo intimo.
Kaj je za vas intima na snemanju?
Intima na snemanju je relativna. Tam je ekipa s kamero, lučni mojster, jaz, snemalec, prvi asistent, takoj zadaj pa še tonski mojster, kostumograf in masker. Tam ni nobenih turistov, ki tam nimajo kaj početi, ker je to delovno okolje. In v nasprotju s tem, kar trdijo koordinatorji intimnosti – igralci igrajo, ne zabavajo se. To ni otroško igrišče, to je delo. In biti igralec je izjemno in zahtevno delo. Potreben je trening, trening pa so ponovitve. Treba je razumeti, da snemanje filma traja ves dan za štiri uporabne minute. In potem pridejo te neumne osebe brez vsakršne diplome, ki trdijo, da vedo, kaj je krepost.
Kako se na vse to odzivajo igralci?
Nekaterim to nič ne pomeni, druge pa moti. Za moj film Romanca igralka Laure Smet, ki sem si jo želela sprva, ni hotela igrati nesimuliranih spolnih prizorov. Napisala mi je zelo prijazno pismo, v katerem je rekla, da obožuje scenarij, ampak da tega noče početi. Da noče imeti spolnih dejanj, ki niso simulirana. Bila je iskrena, nisem je silila. Nekateri pa rečejo, da bodo to naredili, potem pa pridejo koordinatorke intimnosti in si drznejo to preprečiti. Sprašujejo igralce: »Ali te moti, če to narediš?« In na koncu moti vse. Če ti nekdo pove, da boš to moral narediti, in v to tedaj privoliš, potem to narediš. Koordinatorke intimnosti pa iščejo odpor. Poleg tega, da zapravljajo čas, ki je prav tako denar, zaslužijo 800 evrov na dan.
Kako je s tem v Franciji?
V Franciji imamo zakon o avtorskih pravicah in te ženske nikoli ne bodo stopile na snemalno lokacijo. Nikoli. Ampak v nekaterih drugih državah, na primer na Švedskem, morajo režiserke to prenesti, in te ženske so bolje plačane od režiserk. Vzamejo denar filmu. To je prevara in obenem donosen trg. In hkrati diktatura, ideologija, ki se širi – ideologija kreposti, ki skuša vpeljati nov makartizem v filmsko industrijo pod pretvezo gibanja Me Too. Me Too je bil odziv na iztirjenega producenta, nikakor ne režiserja. To je jasno. A zdaj je postal lov na čarovnice, na režiserje-avtorje. Scenarij Romance je bil zelo podroben. Caroline Ducey (glavna igralka v filmu, op. a.) lahko reče, kar hoče, ampak verjamem, da je razumela besedilo prizora, ki ga zdaj kritizira. Tam piše: »Zagrabi njen klitoris z zobmi. Jo drka. Jo liže.« Naj verjamem, da ni razumela besed »liže«, »drka« in »klitoris«? Pozna ta besednjak. Vedela je, kaj bo morala odigrati.
Koliko moči imajo igralci po vašem mnenju?
Igralci niso uboge male žrtve. Imajo veliko več moči kot režiser. Veliko več. Najprej morajo znati besedilo. Če ga ne znajo, si obsojen. In tisti, ki so komercialno privlačni, imajo producenta in režiserja praktično na kolenih, ker bodo z njimi pridobili sredstva za film. Denar daje moč.
Kako se soočite s tem, ko igralec nečesa noče narediti?
Opiram se na zakon. Na soglasje. Če igralec soglaša, si ne more premisliti. Če zavrne snemanje prizora, ki ga je po pogodbi sprejel, potem mi dolgujejo odškodnino, da lahko prizor posnamem z nekom drugim. Tako je treba gledati na stvari. Ne gre samo za krepost. Amira Casar, ki je hotela igrati v Anatomiji pekla, ni hotela seksati z Roccom Siffredijem (znani pornoigralec, op. a.). Druga pa je sprva privolila, da bo imela spolni odnos z Roccom, a mi je nato začela govoriti, da je mlada in da bo imela psihične težave, če bo seksala z njim. Rekla sem ji: »Ne boš šla v psihiatrično bolnišnico, ampak tudi filma ne boš snemala.«
Nato ste izbrali Casarjevo ter upoštevali njene želje in uporabili dvojnico.
Med dvema, ki nočeta in od katerih je ena kraljica v primerjavi z drugo, sem izbrala kraljico. Moj poklic sicer ni, da gradim kariero igralcev. Moj poklic je, da uporabljam igralce za fikcije, ki jih ustvarjam. In njihov poklic je enak. Ampak nas hočejo spremeniti v njihove agente, varuške. Naj opravljajo svoj poklic. Dvakrat bolje so plačani od nas za desetkrat manj dela. A slišite mene jokati? Delam veliko več kot oni.
Ste še vedno v stikih z Roccom Siffredijem?
Sem. Rocco je zelo inteligenten človek. V resnici ga imam zelo rada. Sovražim pornografske filme, živi v svetu, ki ga preziram, a kljub temu … On to ve in se pri meni izogne pornografiji. To sovražim, vzdušje, način govora ljudi iz pornografije, nič od tega mi ni všeč, ampak Rocco, on ima rad film, verjemite mi. Ima popoln občutek za film, ima čut za stvari. Čeprav živi v svetu, v katerem sama nikoli ne bi mogla živeti.
Avtorskega poguma pri obravnavi spolnosti v filmu se zdi vse manj. Če pogledamo onkraj filma, pa o vse večji sramežljivosti, zdaj ko smo že sredi turistične sezone, pričajo tudi plaže, od koder izginja toples.
Sramežljivost, puritanstvo se vračata. In to delno zaradi islamizma. Ker ne smeš nikogar užaliti. Ko sem šla v Iran, sem morala nositi ruto. Nisem muslimanka. Zakaj? Pridejo iz držav, kjer vlada zelo netolerantna vera. Rute ni v Koranu. Mohamed ni nikoli rekel, da morajo ženske nositi ruto. To zahtevajo islamisti. Ruta je islamistična. Če bi jo zahtevala vera, potem bi jo bilo treba dovoliti, ker je ljudem treba dovoliti, da živijo svojo vero. Ampak ker to ni obvezno, potem je ni treba dovoliti. Dobra muslimanka ne nosi rute. To je islamistično. Radikalno. In to je treba prepovedati. Ne nosimo kljukastih križev, mar ne? Že iz spoštovanja do Afganistank, Irank ne bi smeli tega nositi.
Ampak puritanstvo ni povezano samo z islamizmom … Tudi režiserji danes nimajo več toliko poguma.
Naredila sem veliko stvari, ko so bile prepovedane. Danes režiserji tega ne počnejo. Ker nimajo niti intelektualnih orodij, da bi to pojasnili. Znam razložiti, zakaj lahko nekaj posnamem in zakaj to ni za cenzuro. Če ne znaš razložiti, potem ti bodo to preprečili. Cenzura je prepreka. In zdaj so tukaj koordinatorke za intimnost. Ne vem, kaj to pomeni. Kaj sploh koordinirajo? Seks? Kaj počnejo? Zapirajo sramne ustnice? Ne vem, kaj delajo. Ampak zdaj ljudje, ki nimajo pojma o filmu, verjamejo, da so vsi režiserji posiljevalci. Da je treba zaščititi igralce. Ja, obstajajo igralci in igralke, ki so bili zlorabljeni, ampak ne na snemanjih. Vedno na avdicijah. V pisarnah. Nikoli na snemanjih.
Menite, da vaši filmi osvobajajo ženske?
O, da, to lahko trdim z gotovostjo. Po filmu Romanca je bilo kar nekaj žensk, ki so se ločile in so mi to tudi povedale. Bili so celo moški, ki so mi rekli, da bi bilo treba posneti Romanco tudi za moške.
Kaj menite o moči filma in o tem, da spreminja življenja ljudi?
To se dogaja vedno manj, ker snemamo vedno manj. Zdaj delamo skoraj izključno popularni film. In potem so tu še blockbusterji – od tega ni nič. Govorim o intimnosti, to je edina stvar, ki lahko ljudem nekaj pove. Vse drugo ljudje že vedo. Vse drugo je spektakel. Spoštujem spektakel, zdi se mi v redu in ne pravim, da bi morali vsi snemati le tisto, kar snemam jaz. Ampak o intimnosti nihče ne govori. To počnem bolj ali manj samo jaz.
Govorili ste o moških režiserjih. Kako vidite razliko med moškim in ženskim pogledom na seksualnost in film, na intimnost?
Moškim je nelagodno, ko jih prikažemo takšne, kakršni so v svoji intimnosti. Moški o seksu govorijo kot vojaki v kasarni. Z zelo obscenimi izrazi. To zmorejo, šale iz vojašnic. Ampak intimnost … tega ne zmorejo. In veste, kdo mi je to povedal? Moj sin, ki ima 30 let in je izjemno bister. Moja druga dva otroka sta precej puritanska, o teh temah nikoli ne bomo govorili. Ampak moj mlajši sin, doktor kvantne fizike, mi je rekel nekaj zanimivega: »Veš, mama, tvoji filmi so za moške nevzdržni. Povzročajo jim nelagodje. Nekaj se zgodi v njih, ko je njihova seksualnost, intimnost tako razkrita.« Za moške je intimnost popoln tabu. Ne pa za ženske.
