Limonov: Balada ni toliko biografija o kontroverznem ruskem pesniku, pisatelju, nacionalistu in politiku kot izjemno dinamično zrežiran esej o konfliktni, cinični in nihilistični osebnosti, ruskem patriotu, ki svojega bega na Zahod v začetku sedemdesetih let ni oglaševal s parolami disidentstva, temveč kot »kreativno nesoglasje« s cenzorji. O ruskih disidentih (Solženicin, Brodski) ni imel spoštljivega mnenja, oni mu prav tako niso ostali dolžni; Solženicin je Edvarda Limonova (v resnici se je pisal Savenko), ki je po bivanju v New Yorku najprej zaslovel po selitvi v Francijo, označil za »malega insekta, ki piše pornografijo«.
Limonov kot umetnik v resnici ni v fokusu Balade, ki jo je kot soscenarist in koproducent podpisal poljski cineast Pawel Pawlikowski; Serebrenikova bolj zanima Limonov kot nenehno provocirajoč družbeni kritik in ideolog; leta 1991 se je vrnil v domovino, postal literarna senzacija ter grmel nad razprodajo domovine in udinjanjem kapitalizmu. Po Putinom prevzemu oblasti je bil najprej zaprt, še pred tem pa je soustanovil skrajno nacionalistično stranko in leta 2014 aplavdiral aneksiji Krima. Poznamo ga tudi v naših koncih, med balkanskimi vojnami se je družil s srbskimi agresorji in streljal na Sarajevo. Med sodobnimi ruskimi literati bi somišljenika lahko našli v Zaharju Prilepinu, s katerim je Limonov nekaj časa deloval v Nacionalistični boljševistični stranki. Limonov: Balada je punk rock interpretacija »življenja in dela« nedavno (1943–2020) umrlega ekscentrika in skrajneža. Verjetno je prišla v pravem času, Zahod jo dojema kot kritiko Putinovega režima.
Kandidat za nagrade
Francoski »pojoči filmi« (cinéma en-chanté) so na vrhunski ravni funkcionirali le v šestdesetih letih, ko jih je s Catherine Deneuve in Françoise Dorléac (na primer Cherbourške dežnike) snemal sopotnik novega vala Jacques Demy. Vsi nadaljnji poskusi mešanja muzikala in melodrame so se praviloma izrodili in pristali v kategoriji kičastih kuriozitet.
Sem bi lahko prišteli tudi zadnji film Jacquesa Audiarda (zmagovalca Cannesa z napol pozabljenim filmom Dheepan), zanesljivega rutinerja, ki izmenično snema dobre in slabe filme. Emilia Pérez je njegov najbolj outré prispevek k filmski umetnosti, komaj verjetna zgodba je postavljena v svet mehiških narkokartelov, kjer kokainski baron najame (v resnici kar ugrabi) znano odvetnico, da bi mu pomagala izpolniti življenjsko željo: izpeljati tranzicijo in postati ženska! Okrog te »nore« ideje Audiard splete barvito in razgrajaško disko opereto s petjem, plesom, nenadnimi paroksizmi in napačnimi življenjskimi odločitvami. Film je v hipu razdelil občinstvo, toda celo nasprotniki mu (glede na sestavo žirije in predsedovanje Grete Gerwig) pripisujemo veliko možnosti za pomembno nagrado.
