Pri odločevanju ji pomagajo turški scenarist in fotograf Ebru Ceylan, ameriška igralka Lily Gladstone, še ena igralka, Francozinja Eva Green, libanonska režiserka Nadine Labaki, španski režiser in producent Juan Antonio Bayona, italijanski igralec Pierfrancesco Favino, japonski režiser Hirokazu Koreeda in francoski igralec Omar Sy.
Če rečemo, da so vse dobre stvari že minile, lahko isto zapišemo za podelitev canskih nagrad; včasih je odločitev o zlati palmi (vsaj tisti za najboljši film) močno odražala značaj predsednika ali predsednice žirije, danes, v času korektnosti in strpnega dialoga, je nemalokrat razvidno, da gre za kompromisne odločitve. Če bi lahko skočili v glavo Grete Gerwig ali upoštevali njen režijski in igralski opus, bi rekel, da sta favorita za zlato palmo Emilia Pérez Jacquesa Audiarda, muzikal o tranziciji mehiškega kokainskega barona, in Anora Seana Bakerja, pomenljiva komedija o ad-hoc poroki, ruskih oligarhih v ZDA in deprivilegiranih spolnih delavkah.
Grand Tour, retro drama
Če pa bi upoštevali mnenje kritikov, bi morala zmagati bodisi Ujeti v plimovanju (Caught By the Tides), v katerem kitajski režiser Jia Zhangke skozi propadlo ljubezensko zgodbo izriše kroniko neverjetnega ekonomskega vzpona Kitajske od leta 2000 do pandemije covida-19, bodisi portugalski ekscentrik Miguel Gomes, čigar Grand Tour korenini v režiserjevem priljubljenem teritoriju. Grand Tour je retrokolonialna in transkontinentalna drama o vandrajočem angleškem diplomatu, ki se leta 1918 nenadoma odloči, da bo odpovedal poroko s svojo zaročenko. Pa jo mahne proti jugovzhodni Aziji, kjer prečka Burmo, Tajsko, Japonsko in Kitajsko, zaročenka pa za njim! Kot je pri Gomesu navada, se neprestano izmenjujejo različni tehnični formati (monokromatski in barvni film), množijo se namerni anahronizmi, v isti sekvenci lahko podoživljamo dve slogovni in časovni obdobji istega prostora. Grand Tour je strašansko opojna ezoterika z majhno, a strastno navijaško bazo. Zlata palma bi pomenila precedens brez primere, morda mu podelijo kakšno drugo nagrado.
Cronenbergov mrtvaški prt
Do sklepne ceremonije bomo sicer videli še štiri tekmovalne filme, med drugim Seme svete fige Mohammada Rasoulofa, ki po zadnjih novicah vendarle prihaja na premiero v Cannes, vseeno pa lahko sklenemo, da tekmovalni program letos ni briljiral. Na hladnem so nas pustila uveljavljena imena Andrea Arnold, Paul Schrader, Paolo Sorrentino, Ali Abbasi, celo David Cronenberg, čigar futuristični triler Mrtvaški prti (The Shrouds) prinaša zanj neznačilno brezosebno zrežirano zgodbo o inovatorju in vizionarju, ki ima v lasti več pokopališč in kontroverzno tehnologijo, nekakšen elektronski mrtvaški prt, v katerega zavijejo pokojnika, telefonska aplikacija pa žalujočim omogoča spremljanje razpadanja njegovega trupla.
Kaj bo žirija storila s Francisom Fordom Coppolo in njegovo »plemenito polomijo« Megalopolis? Počakajmo, tretja zlata palma istemu režiserju bi pomenila še en precedens.
