V tekmovalnem programu letošnjega festivala Cannes so se že izluščili nekateri morebitni favoriti. Kulturno življenje za železno zaveso (s pripadajočo partijsko cenzuro) je, kot kaže, novi manjši trend v postsocialističnih kinematografijah. Na Berlinalu je navdušil film Dovlatov Alekseja Germana mlajšega o disidentskem pisatelju Sergeju Dovlatovu, v Cannesu na podobno temo tekmujeta poljski in ruski režiser. Poletje, film začasno priprtega Kirila Serebrenikova, je, podobno kot Dovlatov, postavljeno v ustvarjalno rodovitno leningrajsko okolje z začetka osemdesetih let, ko so se porajali rockovska scena in prvi znaki uporniške mladostne subkulture, novi film Pawla Pawlikowskega – prvi po superuspešni in nagrajevani Idi (2014) – pa nosi naslov Hladna vojna in se dogaja med letoma 1949 in 1964. Če ponuja Poletje univerzalno in zelo komunikativno odslikavo nekega obdobja, je Hladna vojna veliko bolj intimno delo; Pawlikowski jo je ohlapno zasnoval na zgodbi svojih staršev in jo postavil v čas povojne mizerije, ko so se na poljskem podeželju ustanavljala folklorna društva. V tem okolju se spoznata nadarjena pevka in glasbeni impresario, ki je pred vojno živel na Zahodu. Njuna strast in glasba kot povezovalni element ju bosta s podeželja najprej vodili v vzhodnoevropske metropole, po prebegu pa na Zahod, kjer bosta, kot mnogi disidenti, kljub umetniškim uspehom nesrečna.
Oba filma sta posneta v črno-beli tehniki, svoji izrazni nameri pa demonstrirata že z izborom formata: Serebrenikov z uporabo cinemascopa poudari spektakelski vidik, medtem ko se Pawlikowski znova (kot v Idi) zanaša na veliko intimnejše »akademsko« razmerje slike 1:1,37.
Panahijev poklon Kiarostamiju
Če rečemo, da je Monument Valley »dežela Johna Forda«, kjer je Američan posnel nekatere svoje največje filme, potem lahko hribovito krajino z zavitimi makadamskimi cestami severozahodno od Teherana imenujemo »dežela Abbasa Kiarostamija«. Tja se je tokrat s svojim novim filmom Trije obrazi odpravil Jafar Panahi, praviloma režiser urbanega okolja, ki je posnel poetično, melanholično delo na temo (nezmožnosti) ustvarjanja (in ki so mu oblasti že pred leti ravno tako onemogočile zapustiti Iran). Kar kakopak izpade avtobiografsko, ne glede na to, da je vodilne vloge podelil trem ženskam v treh življenjskih obdobjih, ki so se umetniško različno realizirale. Prva, ki s Panahijem obišče vasico, da bi raziskala verodostojnost samomorilskega sporočila, je uspešna igralka na vrhuncu slave; mlado dekle, avtorica posnetka, je šla v skrajnost, ker ji okolica ne dovoli študija na igralski akademiji; tretja, slikarka, se je v domačo vas skoraj pozabljena vrnila na stara leta. Panahi je evidentno spisal ljubezensko pismo svojemu mentorju, nedavno umrlemu Kiarostamiju, ki mu je na začetku kariere napisal scenarij za njegov prvenec Beli balon (1995). Trije obrazi ne premorejo humanistične razsežnosti in duhovitosti učiteljevih del, vseeno pa Panahija lahko le občudujemo. Kljub hišnemu priporu in dvajsetletni prepovedi ustvarjanja je v šestih letih posnel že četrti celovečerec, pod katerega se zdaj upajo podpisati tudi vsi sodelavci; pod Rohanijem se v Iranu, kot kaže, lažje diha.
Godardov kolaž
V konkurenci so predvajali tudi novi film Jean-Luca Godarda, ki seveda ni prišel na Azurno obalo, se je pa oglasil prek mobilne (!) aplikacije. Kaj povedati o Knjigi podobe (Le livre d'image), kolažu filmskih in arhivskih posnetkov, za katerega verjetno ni posnel nobenega izvirnega kadra? Osvežujoče je dejstvo, da v polemiziranju tokrat ni didaktičen, čeprav filmski esej na temo svobode, vojne, ideologij in še česa znova ponudi kopico parol in pomenljivih besednih iger, nazadnje pa pozove k večjemu upoštevanju arabskega mnenja. Godard podobam tokrat pusti primat, izposoja si od povsod in od vsakogar (od nemega filma do posnetkov nasilja Islamske države), v filmu, ki je videti kot delo garažne produkcije, pa manipulira s tako rekoč vsemi elementi filmskega jezika.
