Kino Otok se je kot butični festival neodvisnega filma pred 18 leti začel v Izoli in medtem prerasel v večji festival s projekcijami tudi drugod po Sloveniji – letos denimo v Slovenski kinoteki in ljubljanskem Kinodvoru ter v art kinematografih v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu. Še vedno pa ostaja zvest tradiciji, to so projekcije »na plaži« ter (neformalno) druženje in pogovori ob filmih, včasih tudi ob glasbi (letos denimo z FilmMusicOrkestar: Sevdah na filmu in okoli njega). Po dveh letih korone je svoj obisk spet potrdilo več tujih avtorjev, je zagotovila direktorica festivala Tanja Hladnik, ki pravi tudi, da bomo lahko videli 112 filmov, od tega 41 celovečernih in 71 kratkih (po izboru Matevža Jermana, selektorja sekcije Video na plaži), to pa je obseg, ki se ga lahko primerja s tistim pred pandemijo.
Intimno in politično
Selektorica filmskega programa Varja Močnik je kot rdečo nit letošnjega programa izpostavila preplet intimnega in političnega – politika posega v življenja posameznikov, hkrati pa je odgovorna za odrinjanje določenih ljudi na rob družbe. Prav film je tisti medij, ki lahko po njenem mnenju ta preplet prikaže na zelo inovativen način. Eden takih je dokumentarec z dvojezičnim naslovom Verschwinden/Izginjanje (2022) na avstrijskem Koroškem živeče režiserke slovenskih korenin Andrine Mračnikar, ki iz prve roke govori o tem, kako je slovenski jezik poniknil iz javnega prostora, hkrati pa avtorica raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino ter sedanjost svojega okolja. Na festivalu Diagonale v Gradcu je za svoj izdelek prejela tudi nagrado občinstva. To bo obenem uvodni film festivala, ki se začenja 1. junija v letnem kinu Arrigoni v Izoli, pred projekcijo bosta gosta režiserka in producent filma Jürgen Karasek, pogovor z njima pa bodo ponovili v petek, 3. junija, v še enem izolskem kinu oziroma prizorišču festivala, art kinu Odeon.
Varja Močnik je omenila še malteški film Luzzu (režija Alex Camilleri, 2021), gre za slikovit prikaz ribiškega vsakdanjika ter birokratskega masakriranja stoletnih ritualov in tradicij preživetja (luzzu se imenuje ribiški čoln). med posebej omenjenimi filmi pa je tudi Zbornica (2021) mlade hrvaške režiserke Sonje Tarokić, ki se vživi v sistem znotraj šolske zbornice, »kjer vsi vpijejo, a nihče ne posluša«.
Sobotni večer na izolskem Manziolijevem trgu bo 4. junija rezerviran za Piera Paola Pasolinija in njegov stoletni jubilej. Vrteli bodo film Zborovanja v ljubezni (1964), režiserjev precej netipičen dokumentarec, v katerem anketira ženske in moške, mlade in stare, bogate in revne na temo ljubezni, nezvestobe, prostitucije. Nekakšna sodobna različica tega filma je film Futura treh režiserjev Pietra Marcella, Francesca Munzija in Alice Rohrwacher. Tako kot Pasolini se tudi ti trije avtorji odpravijo med Italijane, le da so anketirani mladi, ki razmišljajo, sanjajo in se hkrati bojijo prihodnosti. Za gledalce srednjih let pa je selektorica predlagala dokumentarec Italo disco: bleščeči zvok osemdesetih, kjer se avtor Alessandro Melazzini nostalgično vrne v obdobje disko glasbe.
Več gostov festivala
Med gosti festivala letos pričakujejo režiserko Ines T. Alves, ki bo predstavila dokumentarec Na bregovih Pastaze (2022), ki govori o otrocih plemena Achuar iz perujske Amazonije, Film so sicer uvrstili v sekcijo Podmornica, namenjeno vzgoji mladih gledalcev, nad katero bedi Ana Cerar. Gosta festivala bosta tudi Karine de Villers in Mario Brenta, povratnika, ki se na Kino Otok vračata s filmom Otoki (2021), gre pa za mozaik več kot sedemdesetih osebnih pogledov na spreminjajočo se sodobnost. Prihaja tudi argentinsko-nemška režiserka Jeanine Meerapfel, ki je posnela filmski esej o svoji materi z naslovom Ženska (A Woman, 2021) in odprla vprašanja emigrantstva ter tujstva, medtem ko bo Aleksej Lapin predstavil svoj celovečerni prvenec Krai, ki ga opisujejo kot topel portret vaške skupnosti, kjer je režiser v otroštvu preživljal poletja. Z Markom Lykenom in skozi film Zapiski iz nizke orbite (2022) bomo lahko spoznali še eno lokalno skupnost, rituale in navade škotskega mesteca Hawick.
Na festival se vrača tudi režiser Marko Grba Singh, ki nas v filmu Rampart (2021) popelje od zapuščenega stanovanja v Beogradu, prek idiličnih in travmatičnih spominov, zabeleženih na VHS-kasete iz domačega arhiva, vse do trenutkov negotovosti, ki jih vsiljuje sedanjost. S filmom Dekle (1968) pa se festival pridružuje retrospektivi madžarske režiserke Márte Mészáros, ki bo sledila med 15. in 30. junijem v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Stari znanec festivala je tudi slovenski režiser Jan Cvitkovič, ki se bo tokrat Kinu Otok pridružil malce drugače: na prizorišču Largo pri špini bo namreč v petek, 3. junija, ob 21. uri na večeru Lačna žival bral svojo poezijo, sledilo pa bo tudi filmsko presenečenje.
Kino Otok se je letos zavezal, da bo svoje obiskovalce tudi ekološko ozaveščal in da bodo skrbeli za ločevanje odpadkov na vseh prizoriščih festivala. Zato jim je društvo Ekologi brez meja podelilo naziv prireditev z manj odpadki. Producent festivala je sicer zavod Otok, koproducenti pa Center za kulturo, šport in prireditve Izola, Slovenska kinoteka in Kinoatelje; partnerja sta tudi Mestni kino Kinodvor in Italijanska samoupravna narodna skupnost Izola.
