Brazilski režiser Kleber Mendonça Filho se počasi, a zanesljivo prebija v elitni razred svetovnega filma. S četrtim igranim filmom Tajni agent (O agente secreto) se vrača v pozna sedemdeseta leta, v čas vojaške diktature oziroma, kot pravi napis na začetku filma, »čas nagajivosti«. Zločini diktature tokrat niso v prvem planu, čeprav je čutiti nelagodje in nezaupljivost v vsakdanji komunikaciji, ki jo občuti tudi osrednji junak, levo usmerjeni tehnološki inovator na begu pred nekdanjimi delodajalci, ki se ga želijo zaradi prebojne ideje odkrižati. Z lažnim imenom Marcelo se vrne v domači Recife na severu države, kjer začasno zatočišče pred begom v tujino najde pri ekscentrični osemdesetletni dostojanstvenici, emocionalnem centru filma, ki ob režiserjevi ljubezni do vsega arhaičnega (analogni arhivi in okorna tehnologija tistega časa, povezovalna in socialna vloga danes izginulih kinodvoran itd.) poskrbi za to, da Tajni agent ni le brezosebni politični triler, temveč prvovrstna refleksija časa, v katerem je odraščal tudi sam. Filhovi filmi sijajno povezujejo, osebno, družbeno in estetsko, nagrada mu bržkone ne uide.
Ni vsak Cronenberg
Julia Ducournau je po zlati palmi za film Titan predstavila svoj tretji film Alfa (Alpha), zgodbo o trinajstletni deklici in destruktivni družinski dinamiki, ki vključuje njeno mamo, zdravnico na infektologiji, in narkomanskega strica, ki se nekega dne vrne v njuno življenje. Režiserka, znana po svojih glasnih in ekscesnih telesnih grozljivkah, se še vedno oklepa tega žanrskega obrazca, čeprav se zdi, da bi rada spregovorila o globljih rečeh. Telesnost je v Alfi še vedno ospredju, le prave funkcije nima; ljudje so okuženi s skrivnostno boleznijo, ki jih spreminja v marmornate kipe (!), obstaja strah, da je zbolela tudi Alfa, v šoli vse bolj odtujena in zasmehovana samotarka. Film se odvija v nedefinirani preteklosti; če sprejmemo nekaj ponujenih indicev, bi lahko šlo za osemdeseta in alegorijo dobe aidsa. Kdo bi vedel.
Težko je iz tega filma odnesti kar koli konkretnega, ohlapni nastavki moralke o pomanjkanju empatije in solidarnosti pa za 128 minut dolžine žal niso dovolj. Ducournaujeva je brez dvoma talentirana vizualna obrtnica s smislom za dinamiko. Kot kaže, je na karierni prelomnici: bomo videli, ali bo ostala na ozko začrtanem in zahtevnem teritoriju body horrorja (ni vsak Cronenberg).
Še ena iranska mojstrovina
Kdor zna, zna. Jafar Panahi kot da je priredil Godardovo maksimo, da »za film potrebuješ le dekle in pištolo«. Panahi – in dober iranski film nasploh – potrebuje samo en kombi in nekaj likov, ki se prevažajo naokrog, in dober film je zagotovljen. Preprosto nesrečo (Un simple accident) je Panahi zasnoval med pogovori s sojetniki v sedmih mesecih za zapahi, kljub črnemu humorju in free jazz strukturi pa ponudi odločno obsodbo do obisti skorumpiranega režima, ki nadzoruje, izsiljuje in krivično zapira vsakega najmanjšega kritika.
Tokrat se vse prične, ko slehernik iz province v avtomobilu, ki je po nesreči zbil psa, »prepozna« svojega zaporniškega paznika in mučitelja. S spretnim manevrom ga onesposobi, ugrabi in odpelje na puščavsko lokacijo, kjer ga, še živega, skoraj pokoplje, nakar ob ugrabljenčevem moledovanju, da gre za pomoto, vendarle zbere svoje prijatelje in pred časom zaprte somišljenike, ki naj bi potrdili avtentičnost zvezanega človeka. Ampak nenadoma nihče ni povsem prepričan, ali v kombiju prevažajo pravega storilca, kar film popelje v vode anarhoabsurdnega humorja, ki vključuje ženina in nevesto, katere poročna obleka je v čudovitem vizualnem gagu z vsakim postankom bolj zapackana.
Panahi je seveda humanist, zato film kmalu preusmeri v filozofske vode, kjer se motiv maščevanja graciozno umakne empatiji in odpuščanju.
