Leto po jubilejnem je organizacijsko nehvaležno, toda festival raste in se razvija naprej, ob nenadkriljivem prizorišču projekcij v Areni pa ohranja prijetno uravnoteženost med domačim in mednarodnim filmskim programom, med uveljavljenimi programskimi sekcijami in uvajanjem novosti oziroma nasploh med premierno eleganco ter poletno ležernostjo.
Ob tej bi veljalo omeniti, da je vzpostavljeno tudi sodelovanje z motovunskim festivalom, s katerim sta bila v marsičem antagonistična, in ki se začenja takoj po koncu puljskega; tja se bo takoj preselil del mednarodne filmske karavane. Ta je do sobote čvrsto zasidrana v Pulju, kjer si bo moč v domačem tekmovalnem programu ogledati 11 celovečernih in 12 kratkih filmov v hrvaški (ko)produkciji, med deli mednarodnega tekmovalnega programa pa bo v petek predvajan tudi BičkovRazredni sovražnik.
Retrospektiva Islandca
Retrospektiva je letos posvečena botru moderne islandske kinematografije, Fridriku Thorju Fridrikssonu (1954), ki je začel kariero v 80. letih z eksperimentalnimi filmi in dokumentarci, s svojo produkcijsko hišo pa je islandsko kinematografijo odprl v mednarodne kroge in ključno pripomogel k njeni današnji teži v evropskem kulturnem prostoru. Pri čemer seveda tudi njegov avtorski prispevek ni zanemarljiv, saj je uspel ustvariti opus z zelo osebno vizualno noto. Njegova dela so zakoreninjena v lokalnem miljeju, pa čeprav se pogosto ukvarja z mednarodno prepoznavno temo družbenih obstrancev.
Potrditev, da gre pri tem za zimzeleno snov, smo dobili tudi že v nacionalnem programu festivala, kjer je navdušilo predvsem spoznanje o izjemni raznolikosti produkcije in žanrsko pestrem spoprijemu z realnostjo. Letošnji Pulj je tako odprla kriminalka Happy Endings, v kateri je debitantski režiser in scenarist Darko Šuvak kronist peripetij lastnic neuspešnega masažnega salona, sledila pa ji je vojna akcija Številka 55 (Broj 55) Kristijana Milića, ki se je kot mojster moške vojne drame vzpostavil že s celovečercem Živi in mrtvi (Živi i mrtvi, 2007). V prvencu je mizanscensko zanimivo sopostavil hrvaški vojaški odpravi v Bosni leta 1943 in pol stoletja kasneje, kjer isto hribovito lokacijo poleg sorodstvene vezi vnuka, ki ponovi dedovo usodo, povezujejo še drugi fenomeni, pozneje pa je delal pri številnih televizijskih serijah, med katerimi velja izpostaviti intrigantno sodobno atmosfersko kriminalko Naj počivajo v miru (Počivali u miru, 2013). Njegov drugi celovečerec je lokacijsko še bolj omejen, pravzaprav gre za hawksovsko fabulo o obkoljeni četi hrvaških braniteljev oziroma več kot uspešno parafrazo podžanra »napad na policijsko postajo«, ki temelji na resnični tragični zgodbi iz jeseni leta 1991. Filmu kljub njegovi televizijski genezi ne manjka čisto nič za primerjavo s podobnimi deli na svetovni ravni.
Že na podlagi teh primerov iz prvih dni festivala lahko ugotovimo, kako invalidna je slovenska kultura, ki v dobi, ko so recimo skandinavske kriminalke globalno pomembnejši in vplivnejši kulturni proizvod od celotne filmografije Ingmarja Bergmana, žanrsko ustvarjalnost še vedno prezirljivo odriva na raven nekakšnega desetega brata, v najboljšem primeru obsojenega na marginalizacijo in izločenost; to se je nedavno manifestiralo tudi v institucionalnem odnosu do našega Grossmannovega festivala, ki mu z vztrajnostjo mlade prleške ekipe vendarle uspeva obstati nehvaležnim razmeram navkljub.
Povojne deziluzije
Kako bodo o teh delih oziroma nagradah presodili žiranti in gledalci, bomo videli na koncu, izpostaviti pa vsekakor velja še sekcijo Puljska kinoteka, v katero je letos selektor Rajko Grlić uvrstil cvetober domačih filmov iz leta 1965. Šlo naj bi za leto, ki je bilo za formiranje Grlića kot prihodnjega cineasta izjemnega pomena, težko pa je spregledati dejstvo, da so tudi filmi iz te kinotečne sekcije kot aktualni celovečerci v tekmovalnem programu nastali dvajset let po koncu vojne, zato lahko s časovnim odmikom primerjamo, kakšne družbene zagate in težnje ter na kakšen način so jih reflektirali tedanji in današnji avtorji. V marsičem se namreč presenetljivo podobno ukvarjajo s splošnim vzdušjem deziluzije. Ali kot je na tožbo naslovnega junaka filma Prometej z otoka Viševice (1965, Vatroslav Mimica) po spodleteli elektrifikaciji vasice odvrnil njegov partizanski kamerad: »Bolj bi se morali boriti? Proti komu? V vojni je bilo to lažje...«