Njegova najuspešnejša kratka filma sta triler Zarota in erotični eksperimentalni Art and Joy and Pleasure, s katerima je opozoril nase v mednarodni ljubiteljski skupnosti filmarjev od Londona do New Yorka. Film Zarota je prejemnik dvanajstih nagrad na manjših mednarodnih festivalih, med drugim je bil na 1st Monthly Film Festivalu v Beogradu junija lani nagrajen kot tretji najboljši kratki film, na rimskem festivalu 8 & HalFilm Awards nato zmagal ter se kot najboljši triler izkazal tudi kasneje, ko je omenjeni festival ob velikih filmskih nagradah v Cannesu organiziral vzporedni dogodek, na katerem so se lahko s svojim filmskim izrazom predstavili ljubitelji sedme umetnosti. Decembra je bil Art and Joy and Pleasure prepoznan kot najboljši erotični film na rimskem Fox International Film festivalu, nazadnje pa še na mednarodnem festivalu kratkih filmov v Tokiu. 43-letni Goran Ajtič ima na mizi scenarije za vsaj pet celovečercev, filmi pa zanj niso samo hobi, temveč sanje, ki ga spremljajo, odkar ga je v otroštvu pritegnila moč vizualnega pripovedovanja. Razen njegovih prijateljev in znancev nihče ne ve za njegove filmske sanje. »Biti moraš vizionar in poslušati sebe, svoje dojemanje sveta. Le tako si lahko zares pristen. Snemati moraš, kar zanima tebe, ne glede na aktualne smernice. Biti moraš trmast in vztrajen, tudi če nimaš formalne izobrazbe. Vse je v domišljiji in vztrajnosti.«

Žanrska revščina slovenskega filma

Goran Ajtič prihaja iz Kisovca pri Trojanah, kjer na tamkajšnji lokalni televiziji ETV pripravlja mesečne oddaje Podobe filmskega sveta, v katerih gledalce izobražuje o filmski umetnosti. Kot otrok je oboževal stripe, filme, serije, kar koli je imelo vizualni pridih. Ideje so bruhale in tako je še danes. »Name ni toliko vplival Hollywood, ampak so bili to danski in avstralski filmi, to dvoje me je oblikovalo, sploh avstralski film je najbolj drzen in ima največ žanrov. Zelo rad sem imel tudi nemške filme, pa češke mladinske, abstraktne filme, sploh všeč so mi bile češke pravljice, ker so bile bolj temačne.«

Snemanja svojih zgodb se je prvič lotil pri petindvajsetih, njegova največja želja je, da bi se lahko s filmi kot scenarist in režiser ukvarjal profesionalno. Delati umetnost je njegovo glavno vodilo in končni cilj. Vsak umetnik pa mora z izkušnjami zoreti in občutljivo dojemati svet, v katerem živi. Ajtiču je pri tem pomagalo, da je izkusil že marsikatero delo, ki je bilo v primerjavi s filmi vedno predhodnega značaja. Še kot študent je bil aktiven v turizmu kot vodič po grških otokih in nekaterih evropskih prestolnicah, kasneje je v Ljubljani nekaj časa delal na recepciji Grand Hotela Union. Trenutno preko Zavoda Brez ovir nudi osebno asistenco invalidnemu gospodu. »Najhujša in najbolj naporna je bila služba nočnega varnostnika v ljubljanskem kliničnem centru. To so bile nočne izmene na urgenci. Dogajale so se stvari, ki si jih običajen človek ne more niti zamisliti. Takrat sem videl, kaj vse dejansko obstaja na tem svetu. Dobi pa človek tako ogromno idej za knjige in scenarije. Vse te službe so bile zgolj predhodnega značaja. Moj končni cilj so filmi in umetnost. Od tega bi rad nekega dne živel.«

Goran Ajtič nima filmske izobrazbe. V mladosti si je želel film študirati na Češkem, a se je moral tem sanjam zaradi bolezni v družini odpovedati. Dobre zgodbe bodo vedno našle pot, če ne doma, pa v tujini, je prepričan. »Zanimivo je, da s slovenskih festivalov nimam še niti ene nagrade. Moji filmi so bili sicer do neke mere opaženi, a se mi velikokrat zdi, kot bi se v ozadju dogajala neka kuhinja. Leta 2021 sem bil na nekem gorenjskem festivalu in vsak drugi film, ki je bil nagrajen, je bil iz ene in iste filmske produkcije. Tudi nekaterim gledalcem je bilo že čudno, zakaj določeni filmi niso dobili nobene nagrade. V Sloveniji, ki sicer ne velja za filmsko državo, me moti pomanjkanje žanrov, saj prevladujejo socialne drame ali pa kvazibalkanske komedije, ki so balastne, ker so humoristično že izzvenele. Tu je še mladinski film, potem pa pri nas žanrov skoraj zmanjka. Sam si želim biti bolj drzen, brez tabujev. Poudaril pa bi tudi dejstvo, da je pomembno, da si filmski ustvarjalec sam kreira svoj univerzum in da sledi temu, da ustvari neki lasten, izrazit stil, saj bo le tako izstopal od povprečja.«