Bill Anderson je priznan britanski režiser, ki je bil prejšnji teden gost filmskega festivala KRAFFT v Kranju. Nekdanji predsednik Združenja britanskih režiserjev je udeležencem predaval o zelo delikatni plati filmskega ustvarjanja, o snemanju intimnih prizorov. Sodeloval je namreč pri pripravi priročnika za njihovo profesionalno izvedbo. Anderson je med drugim režiral seriji Gospod Selfridge (2016) in Doctor Who (2017) ter za nagrado BAFTA nominirani film Dockers (1999).
Filmska kariera se vam je odprla, ko ste prodali svoj prvi televizijski scenarij z naslovom Nailed, v katerem je igral takrat še neznani Liam Neeson. A kaj vas je pritegnilo, da ste v svoji več kot tridesetletni karieri večjo pozornost posvetili ravno poznavanju intimnih prizorov?
Ker je bistvo intimnosti povezava med ljudmi, pa naj bo to popolnoma oblečena intimnost, intimnost ob kavi ali intimnost med igro šaha. Zanimivo je, da scene, ki vključujejo goloto in simulirani seks, obravnavamo kot nekaj ločenega od intimnosti, pa ne bi smeli, saj je tudi to intimnost, le intenzivnejša. Je kombinacija ranljivosti in zaupanja. Seks je dobesedno čustveno golo stanje. Del razloga, da na takšne scene gledamo drugače kot na čustveno intimnost med dvema osebama, je v tem, da redko vidimo, kako ljudje dejansko seksajo, ker je to zelo osebno.
Veliko igralcev se je pritožilo, da jim režiserji rečejo: »No, tukaj smo, zdaj bomo snemali seks. Saj veste, kaj morate delati.« Režiser torej preloži vso odgovornost nanje in so prepuščeni sami sebi. Naš priročnik Directing Nudity & Simulated Sex, ki je izšel leta 2019, promovira idejo, da moraš ustvariti varno okolje za izzivalna dela. Filmski lik lahko počne divje, nevarne stvari, a igralci morajo biti varni. Ko zvečer doma berejo otroku pravljico in jih ta vpraša, kaj so danes počeli v službi, mora igralec reči: »Razkril sem plati lika, ki so bile dragocene in posebne. Ponosen sem na to.« Ne sme misliti, da je delal pornografijo.
Slavni britanski pisatelj D. H. Lawrence je leta 1928 objavil roman Ljubimec lady Chatterley, zaradi katerega so ga obtožili obscenosti in se je moral zagovarjati na sodišču. Njegova obramba je bila, da njegovo delo ni pornografsko, saj je z opisovanjem intimnih seksualnih prizorov svoje junake naredil bolj človeške. Njihove določene lastnosti je lahko razkril samo v spalnici. Pornografija na drugi strani namenoma razčloveči vpletene. Lahko je v prizoru katera koli oseba, na katero ljudje projicirajo svoje fantazije. Bolj ko je nastopajoči prazen, bolje je. Tega mi ne počnemo. Ves čas snemanja mora biti prisotno vprašanje, kaj se dogaja in zakaj. Če gre za razčlovečenje, se bodo vsi počutili umazano, igralci, režiser in občinstvo. V popolnoma nasprotnem primeru pa vsi čutijo večjo empatijo do likov. Ne gre za to, da vidimo zadnjice, ampak duše. Ne gre za anatomijo, ampak duha.
Kaj vas je prepričalo, da so smernice snemanja intimnosti nujne?
Ker se teh scen vsi bojimo. Vedno je veljalo, da je to samo seks, zato smo se nekako izolirali od tega. Zgodba se zato pretrga, ker liki niso povezani s sceno. To je tako, kot bi šli na potovanje in vmes brez razloga zavili, da bi gledali psa, kako se parita, potem pa bi se vrnili na pot. To nima smisla. Načrtovanje tovrstnih scen se mora začeti že zelo zgodaj, z igralci se je treba o tem nenehno pogovarjati. Predvsem nas je spodbudilo, ko nam je ena od kasting direktoric dejala, da jo je pravkar poklicala uveljavljena igralka, ki so jo na avdiciji prosili, naj stori nekaj, ob čemer se je počutila nelagodno. To je sicer storila, a je direktorici razkrila, da če bi bila 20 let mlajša, bi se počutila zelo slabo. Smernice obravnavajo tudi tiste bolj skrite zlorabe. Med drugim smo zapisali, da morajo biti avdicije v profesionalnih prostorih med delovniki – in ne v režiserjevi spalnici. Mislil sem si, a moramo to res zapisati? Ja, na žalost moramo.
Poklic koordinatorja intimnih scen je razmeroma nov, a čedalje bolj uveljavljen. Kdo so ti ljudje in kaj je njihovo delo?
Ti ljudje prihajajo iz zelo raznolikih področij, lahko so tudi igralci ali kaskaderski dvojniki. Na neki način so res podobni koordinatorjem kaskaderjev. Na set pridejo, ko je v sceni intimnost, še prej pa preberejo scenarij, se pogovorijo s producentom in režiserjem, nato pa podrobnosti razčistijo z igralci. Prisotni so na vajah, kjer se pogovarjamo, kakšen bo dotik, koliko močan bo stisk, koliko grizljanja je primernega. To je tudi proces grajenja zaupanja. Skrbijo za sproščenost in varnost igralcev. Tradicionalno so bili tovrstna podpora tisti, ki skrbijo za masko in garderobo. Še danes so ključni, saj so to ljudje, ki s haljami čakajo na konec prizora, da ogrnejo igralce, so odgovorni za zaščitne rekvizite in protetike, ki jih tudi nanašajo. Oni dejansko vidijo gole igralce, se z njimi pogovarjajo, kako veliko protetiko umetnega penisa rabijo (vedno je za eno številko manjša, kot povedo igralci).
Vodilna britanska koordinatorka intimnih scen Ita O'Brien pozna veliko orodij, ki pomagajo igralcem varno prehoditi pot do cilja zgodbe. Na vajah jim denimo kaže posnetke parjenja živali, da lahko igralci spoznajo bolj pisano paleta tega, kaj lahko oponašajo. Lik je lahko recimo bolj podoben pavijanu, pri čemer igralec morda odkrije kaj dragocenega. Lahko je lik po svojem intimnem gibanju ali zvoku malo tiger, malo hijena in tako dalje.
Kako posneti nasilno seks sceno, da se ne ponovi primer Marlona Branda in Marie Schneider?
Snemanje takšnih scen ni vedno prijetno. Če zgodba in lik zahtevata spolno nasilje, potrebuješ tako koordinatorja intimnih scen kot koordinatorja kaskaderjev, da se kdo ne poškoduje. Režiser mora imeti v mislih razvoj lika, jasno mora biti, zakaj igralci to počnejo. Za igralce je nujno, da se zavedajo, da niso nasilne osebe, da zgolj igrajo takšen lik. Ključno je še, da po koncu dneva, ko zakličeš še zadnji rez, pristopiš do igralcev, se jim zahvališ in jim s pogovorom o vsakdanjih stvareh olajšaš vrnitev v naš svet, nazaj na set. Dolžnost imaš, da zanje skrbiš, ne glede na to, kako sproščeno in prijetno je bilo delati z njimi.
V Ameriki so se premiki na tem področju zgodili hitreje kot
v Angliji, predvsem zaradi
Harveyja Weinsteina in gibanja #jaztudi. HBO zdaj zahteva
prisotnost teh koordinatorjev pri čisto vsaki intimni sceni.
Tako je. Če si lahko privoščiš takšnega koordinatorja, zakaj si ga ne bi. V neki forenzični seriji so morali biti igralci na ogledni mizi. Igrali so samo gole mrtvece, pa smo še vedno potrebovali koordinatorja. Naš priročnik, ki je javno dostopen, je kot prva pomoč. Nobena velika produkcija ne želi igralcev, ki bi rekli, da so bili žrtev zlorabe na njihovem setu. V naši industriji vse temelji na ugledu. Slišiš, kdo je dober. Če nisi dober, to vedo vsi ali pa bodo še izvedeli.
