Film kot podaljšano življenje

V filmu se mlad srbski vojak Marko vrne domov, kjer njegovega muslimanskega prijatelja pretepajo srbski vojaki. Marko posreduje in vojaki do smrti pretepejo njega.

Nedvomno, na tem stavku tako rekoč temelji ves film. Prizadeval sem si, da bi v dramatični strukturi filma ta stavek postal tudi osrednja točka filma. Ko sem začel delati film, sem izhajal iz vprašanja, ali ima junaštvo smisel, se pravi, ali je to, kar je Marko naredil, rešil prijatelja in pri tem izgubil svoje življenje, kot etično dejanje imelo kakšen smisel. Vprašanje je bilo mogoče napačno zastavljeno ali če povem drugače, sredi priprav na film sem ugotovil, da je to etično dejanje imelo smisel prav kot takšno. In da je tudi film eden izmed krogov, ki ga je naredil kamen na vodi. Sam film je na neki način podaljšano življenje tega fanta, Srđana Aleksića, ki se je žrtvoval za prijatelja. To je rekel tudi Srđanov oče, Rade Aleksić, ko je prvič videl film v beograjskem Sava centru – Krogi so njegovemu sinu dali posmrtno življenje. Pri filmu me je vedno najbolj pritegovalo prav to, kako se življenje in fikcija prepleteta. Iz življenja vzameš nekaj, kar se je resnično zgodilo, in mu s filmom to vrneš, tako da življenje in fikcija postaneta eno.

Ljudje v Srbiji so nasploh fatalisti, moje poreklo pa je še bolj fatalistično, ker je moj oče Črnogorec. Torej imate prav glede fatalistične poteze v mojem filmu. V vseh mojih filmih pa gre še za nekaj drugega – za odnos do očeta. Očeta sem izgubil, ko sem imel 21 let, zato bi lahko rekel, da gre v mojih filmih tudi za mojo življenjsko zgodbo oziroma za neke vrste dialog z mojim očetom.

Lik Nade je tako rekoč edini ženski lik v filmu. In ko sem s scenaristoma, Srđanom in Melino Pota Koljević, razmišljal o njeni biografiji, sem menil, da je na določen način podobna vsem drugim luzerjem, ki jim je tisti tragični dogodek spremenil življenje. Njej še posebej, ker bi po izgubi takšnega fanta, kot je bil Marko, težko našla drugega moškega, dostojnega njenega mrtvega zaročenca. Vse, kar se je Nadi po Markovi smrti v življenju dogajalo, je posledica njenih napačnih odločitev. Razen zadnje, ki jo privede do Harisa – to je zanjo neke vrste vrnitev na začetek. Ko je iskala pomoč pri Harisu, je bilo tako, kot da išče pomoč pri Marku. Haris je zame ključni lik filma. Če je Markov oče nosilec filozofske ideje filma, je Haris najpomembnejši lik, ker je tisti, ki vrača dolg. Kar počne tako, da pomaga Nadi, ki jo ogroža prav tisti, ki bi tedaj v Trebinju ubil njega, če ga ne bi rešil Marko. Resnični Haris, to je Alen Glavović, danes živi na Švedskem, z njim se nisem srečal, ko pa sem slišal njegovo izjavo: »Jaz bi moral tam obležati, zdaj pa jaz hodim, Srđan pa leži,« sem tudi vedel, kakšen bo njegov lik v filmu.

V Trebinju so bili Srbi večinsko prebivalstvo, okoli 30 odstotkov pa je bilo Bošnjakov. Toda v Trebinju se je začela vojna prej kot v Bosni, ker je spadalo pod dubrovniško fronto. To je bila torej vojna s Hrvati, zato se Bošnjaki tedaj še niso izselili. Nekateri so bili celo v srbski vojski, med njimi tudi Alen Glavović, ki je bil ranjen in se je zato vrnil domov. Tisti trije srbski vojaki, ki so napadli Alena Glavovića, niso bili iz Trebinja, kjer so se sicer skoraj vsi poznali. Res pa je, da v filmu tega nismo nakazali.

Sploh ne, pravzaprav so ga bolj prikrivali. Seveda so zgodbo dobro poznali v Trebinju in v Bosni, toda v beograjskih medijih se je pojavila šele leta 2007, najprej v obliki televizijskega dokumentarca z naslovom Srđo, ki je spodbudil vrsto zelo različnih odzivov v medijih in na internetnih portalih. Tako sem tudi sam izvedel za to zgodbo.

Nekaj likov v filmu temelji na resničnih osebah, toda njihove zgodbe po tistem tragičnem dogodku so izmišljene.

Berček je velik igralec, ki dolgo ni imel večje vloge. Danes jih igralci v filmu sploh težko dobijo, odkar smo vsi postali majhne kinematografije.

To je bila tudi glavna ideja, namreč da ta, ki beži, pride na isto, kamor koli že pribeži.

Točno to, človek ne more ubežati svoji usodi. Zato se Haris tudi ne brani, ko ga eden izmed tistih treh vojakov, ki so ga napadli v Trebinju, znova pretepe.

Ne preveč, le okoli 20.000 gledalcev. Vse kaže, da so se v Srbiji že naveličali vojnih tem. Moj prejšnji film Past, ki se dogaja v sodobnem času, je imel veliko boljši obisk, čeprav ni prikazal ravno rožnate realnosti. Toda če ljudi spominjaš na še hujšo realnost, kot so to počeli filmi o vojni, se gledalci tega počasi naveličajo.

Ta film je sploh sprožal zanimive odzive in interpretacije. Ko sem ga pokazal v ZDA na nekem predavanju, so v filmu videli prikaz nemoči balkanskega moškega.