A na razstavi bi težko našli znanstvene prijeme, metode in odkritja, pač pa smo na eni strani priča kreativni rabi dostopnih pripomočkov in znanja, medtem ko se drugi avtorji posvečajo zlasti večnim vprašanjem metafizike in neskončnosti. S svojim ustvarjalnim umom tako pogosto presegajo meje stvarnega in se zatekajo v popolno fikcijo. Najstarejši med njimi, zdravilec zemlje in ezoterik Marko Pogačnik, v značilnem slogu predstavlja skice svojih metafizičnih razmišljanj o zemlji, vesolju in človeškem telesu. In res, kadar govorimo o kozmosu in vesolju, običajno ostajamo v domeni fikcije in domišljije, saj skrivnostni neskončni prostor vsemirja še ni bil kaj prida raziskan. Tudi nekatera najbolj razvpita znanstvena dognanja (na primer pristanek Apolla 11 na mesecu) so zaradi hermetičnosti polja in velikih političnih interesov še danes skrajno vprašljiva. Sprehod po razstavi torej mestoma ponuja občutek neizmerne dinamike, ki jo povzroča povezovanje zvoka in vizualnih elementov posameznih postavitev. Distorzirano in umetelno zvočenje, generirano bodisi s pomočjo elektronskih vmesnikov bodisi nastalih na način terenskih posnetkov, preveva dobršen del prostorov galerije ter izkazuje fascinacijo nad možnostmi umetelnega ustvarjanja audio-vizualnih vsebin.
To dinamiko še najbolj potrjujeta deli iz zgornjega galerijskega nadstropja, ki izstopata zaradi svoje lucidnosti in preproste učinkovitosti. Marko Košnik sledi (na videz) dokaj preprosti ideji o stvaritvi dolge prožne strune, ki z upoštevanjem nekaterih osnovnih matematičnih zakonitosti nase prenaša tresljaje iz zvočnika, iz katerega na enem koncu posebej ustvarjene podolžne klavstrofobične sobice rohni kompozicija ENTON, ki jo je avtor ustvaril leta 1989 z uporabo aditivne sinteze in jo v samonanašajočem slogu tokrat ponovil v razširjeni prostorski obliki. V neposredni bližini Stefan Doepner z instalacijo Jedinica Jedan Vol 2 dokaj eksplicitno prikazuje soodvisnost pojavljanja zvoka in svetlobe ter s tem ponazarja skrivnostno razmerje med gromom in bliskom. V dveh sobah, kjer se v skladu z zvočno kuliso prižigajo in ugašajo žarnice, je obiskovalec izpostavljen neposredni izkušnji, ki se napaja v delovanju Nikole Tesle. Ta je med svojimi drznimi poskusi z elektriko med drugim razmišljal o zajetju v streli nakopičene energije in o njenem brezžičnem prenosu, vendar znanost do današnjega dne ni uspela ukrotiti te neizmerno mogočne manifestacije narave.
Preostala razstavljena dela so zaradi svoje predstavitvene statičnosti (Vadim Fiškin, Aleš Dejan Knez, Zupančič::Živadinov::Turšič), vsebinske arbitrarnosti (300.000 VK) ali pomanjkanja izvornega izkustva, ki nastane s predstavljanjem dokumentacije (Marko Peljhan s sodelavci) ostala nekoliko v senci prej omenjenih avtorjev, ki sta najbolj pretkano izkoristila ponujeni prostor ter se obenem zavestno izognila preveč očitnemu – v likovni umetnosti sicer pogostemu – reproduciranju lastnih idej iz preteklosti. Dobršen del te izjemno prodorne in živahne razstave je podvržen prikazu docela formalističnih idej ter čistih zvočno-vizualnih učinkov, ki so preračunani predvsem na neposredno izkustvo obiskovalca. Predstavljena je zvočno-vizualna vizija sodobnega sveta, popolna estetska fascinacija, ki je bila še dodatno podkrepljena na otvoritvenem dogodku, kjer so rohneli računalniško generirani zvoki in je svetila prodorna, skoraj boleča vizualizacija.