O Sokličevi danes razmišljamo kot o mojstrici, ki je utirala pot drugim ženskam v tehničnih poklicih. V resnici pa je to počela že veliko prej. Kot ena prvih žensk, ki so se izšolale na tehniški srednji šoli, se je z elektrotehniko ukvarjala že pred vojno. Za tak poklic se je odločila, ker je imel oče elektropodjetje in nobenega sina, ki bi ga nasledil. Že kot deklica je bila zelo resna, zato je mati igralke Ite Rine, s katero so bili družinski prijatelji, vedno rekla: »Emili ni bila nikoli otrok.«
Filmski začetki in kvaziumetniki
Po vojni jo je prvi direktor Triglav filma Marjan Pengov vprašal, ali bi vodila tehnično bazo za snemanje filmov. Rekla je, da lahko, a največ dve uri na dan. Spominja se, da je Pengov vsako nedeljo hodil po različnih odpadih in velikokrat našel razne kable, baterije in podobne bisere, ki so se drugim očem zdeli nepomembni ostanki, danes pa pričajo, da so prvi slovenski filmarji začeli dobesedno iz nič. Ko je prišla Sokličeva, so premogli le nekaj reflektorjev in dve kameri. Takrat so zelo težko prišli do primerne opreme. Tisti dogovorjeni dve uri sta se na koncu spremenili v dvanajst ur.
S tonskim tehnikom in priznanim inovatorjem Rudijem Omoto sta skupaj delala 40 let: »To je bil absolutno genialec. Že pred vojno je sam izdelal aparature za snemanje filmskega zvoka. Ko smo prešli na magnetni zapis, smo tudi te aparature naredili sami.« Delo filmskih tehnikov pa je bilo po krivici velikokrat prezrto: »Najslabši iz umetniškega kadra je znal veljati več kot najboljši iz tehničnega.« Zvok se je pri filmu vedno podcenjeval, sogovornica razmišlja, da najbrž zato, ker slika veliko več stane.
Ne tovarišica, ampak gospa
Bila je edina, ki so ji pravili gospa, vse druge so bile tovarišice. V bogati karieri si je avtoriteto pridobila z znanjem in ne po političnih zvezah. Da so jo klicali gospa, je bilo zasluženo znamenje spoštovanja, kar pa je šlo nekaterim v nos. Nekdo jo je zaradi tega celo zatožil partiji. Na partijskem sestanku je izpostavil, kako se Emiliji Soklič pravi gospa in kakšen hud problem je to. Ta nekdo je bil nečak skladatelja Bojana Adamiča. Nečakovo pritoževanje ga je močno razburilo in je gospo Emilijo zagovarjal, češ da ima gospa Sokličeva avtoriteto, znanje in spoštovanje ter da ni razloga, zakaj se ji ne bi reklo gospa. Po tem so izrecno dovolili, da ji pripada ta naziv. Danes se ji vse to zdi smešno.
Nekaj časa je bilo pri Triglav filmu del tehnične ekipe 20 nemških vojnih ujetnikov. Pengov ji je rekel: »Ti znaš nemško, ti vzemi komando.« Vedno, kadar je bilo treba storiti kaj rizičnega, je vprašala: »A imam proste roke?« In jih je imela.
Nemce je lepo postrojila in jim dala vedeti, kaj morajo narediti. »Moram reči, da so bili res čisto paf nad tem, kaj smo imeli in kaj smo znali,« pripoveduje. Živeli so v baraki na Rožniku in vsako jutro prihajali premočeni, zato je direktorju rekla: »Veš kaj, naj bodo ljudje suhi, če morajo delati. Vzemimo jih sem dol, da ne bodo hodili po tistem snegu.« Nemci so bili jasno zadovoljni, ker so lahko bivali v suhih prostorih. »Nismo delali razlik. Enako so delali kot naši ljudje, oni pa so to neizmerno spoštovali.« Vedno se je postavila za tisto, kar je menila, da je prav, kar ni bilo zmeraj zaželeno.
Po tistem, ko so jih sukcesivno odpoklicali, ji je eden napisal pismo, v katerem se ji je zahvalil za človečnost. Zelo dobro pa se spominja zadnjega, ki je odšel. Ravno je hodila čez dvorišče Triglav filma, ko je videla nekoga teči naproti. Ko ga je prepoznala, mu je hitro rekla: »Avto je zunaj, čez deset minut vas bo odpeljal! Če ne greš, ne boš mogel domov!« On pa ji je odgovoril: »Kako bi lahko odšel, ne da bi se poslovil od vas?«
Film je skupinsko delo in kot takšno nosi mnogo spominov. Emilija Soklič je bila tam, ko se je vse skupaj začelo. Ker so tonski tehniki podcenjeni še danes, vedno pravi: »Ton brez slike obstaja, filmska slika brez tona je pa invalid.«
