Leta 2011 je nemški umetnik Carsten Höller v berlinskem muzeju Hamburger Bahnhof predstavil monumentalno delo Soma, kar je božanski napitek, ki sproža metafizična stanja in občutke popolnega razsvetljenja. V razstavišče je naselil severne jelene, ki naj bi uživali rdeče mušnice, kar naj bi v njihovem prebavnem sistemu povzročilo reakcijo in rezultiralo v tem, da njihov urin postane psihadelični napitek, s katerim naj bi v stik prišle tudi druge prisotne živali. Petični obiskovalci so lahko proti plačilu 1000 evrov prenočili v muzeju in opazovali psihadelični živalski cirkus. Kot običajno verodostojnosti umetnikove trditve ni nihče preverjal, saj gre vendarle za umetnost. Podobno tudi obiskovalci Jaševe razstave nismo mogli razvozlati, kaj je pravzaprav shranjeno v steklenički, ki je zaradi svojega posvečenega osrediščenega položaja in zaradi sproženih govoric videti kot nekakšen oltar. Eliksirja pač ni bilo na voljo. Na odprtju je avtor v sodelovanju s člani performerske skupine Ljud izvajal nekakšno polimprovizirano predstavo kolektivnega rituala. Obiskovalci in sodelavci so častili stekleničko in utrjevali svojo medsebojno povezanost. A v naslednjih dneh je ostala le razstava, omejena na mrtve objekte, ki so (p)ostali prazna scenografija (že) izvedene predstave.
In kaj lahko obiskovalec pravzaprav vidi v obeh galerijah? V Tobačni 001 se nahaja prostorska instalacija, v kateri nad plitkimi posodami z vodo dominira na dva dela prežagano drevo, obešeno pod strop, medtem ko je del debla odstranjen, na njegovo mesto pa postavljena posoda, ki naj bi vsebovala omenjeni eliksir. Postavitev uspešno aludira na pojem drevesa življenja in obenem ustvarja tesnobno atmosfero. Po nekoliko ezoterični predhodni izkušnji pa je Galerija Vžigalica zaznamovana s povsem konvencionalno likovno postavitvijo. Prostor je napolnjen s predelanimi vsakdanjimi objekti, kjer se pravzaprav začuti kontinuiteta avtorskega delovanja Jaše, ki se je v prejšnjih letih proslavil s kopičenjem materialov, skozi katere se je metaforično soočal z absurdi sodobne družbe in shizofrenostjo posameznika znotraj nje. Tokrat so objekti veliko bolj poenoteni in estetizirani: pod strop se dvigajo kosi pohištva, tu je predimenzionirana španska stena s cvetličnimi motivi, tu so manjši objekti, medtem ko v vhodnem prostoru stoji gmota zvočnikov, ki naj bi simbolizirali povezanost. Omenjeni eksponati le stežka komunicirajo med sabo in se povezujejo v smiselno celoto, obenem pa ne ponujajo niti miselnih preskokov niti čiste vizualne katarze.
Predstavljeno novo umetniško delo se tako izkaže za skrajno hermetično in potopljeno v svet individualnih idej avtorja, ki s publiko ne komunicirajo na zadovoljivi ravni. Jaša, ki bo omenjeno razstavo v aprilu selil v galerijo Pioneer Works v New Yorku, pa je dolgoročno delo Crystal C, ki naj bi bilo le prototip večjega in monumentalnejšega podviga, zgradil prav na mistifikaciji. Tako se ni mogoče znebiti občutka, da delu manjka čisto ljudskega potenciala, ki bi nepoučenega obiskovalca uspel vsaj malce premakniti. Crystal C je očitno namenjen zlasti (že prepričani) publiki, ki umetnikovo delo dobro pozna, mu sledi in vanj brezpogojno verjame.
