Shanleyjev Dvom (v prevodu Jakoba J. Kende) seveda ni gledališko vznemirljiv zaradi svoje (še zlasti v igralskih stvaritvah uspešne) filmske različice, čeprav ob tej morda vzbudi zanimanje; drama niti ne vleče k sebi zgolj s svojo zgodbo in njeno aktualnostjo. Besedilo, ki ga dramatik umesti v čas lastne pubertete in cerkvene prenove (v leto 1964), pomensko pa podnaslovi kot priliko, namreč pokaže svojo kvaliteto in gledališko privlačnost v izpeljavi igre, ki nasproti prepričanju postavi dvom, nasproti gotovosti negotovost – in ki dvom pri tem misli kot nekaj, kar »sprva največkrat dojemamo kot slabost«, a kar »ravno spreminja«, saj »ni nič manj kot priložnost, da ponovno vstopiš v sedanjost«. Shanleyja zanima dvom, in tako kot z njim začne, z njim tudi sklene.
Uprizoritev, ki jo je kranjsko gledališče pripravilo pod režijskim vodstvom Alena Jelena in z dramaturškim sodelovanjem Marinke Poštrak, poudari ravno moč takšnega sklepa; to stori z odločno izpeljanim rezom v sklepu, ki zgodbo konča, a jo ob dvomu, ki zasede mesto prepričanja, dejansko odpre. Jelenova režija sicer ne temelji na večjih avtorskih vnosih, temveč sledi besedilu, njegovemu spretno podanemu poteku spopada nasprotij, ter se ob posameznih prostorskih in atmosferskih označitvah – k tem prispeva hitro spremenljiva scenografija Vasilije Fišer in religiozno opremljena glasba Darje Hlavka Godina – osredotoči predvsem na igralske interpretacije. Nasproti si stojita Oče Flynn in Sestra Alojzija; prvi zagovornik modernizacije Cerkve, druga toga izvrševalka uveljavljenega reda. Simpatije pritegne uvajanje in ne zavračanje novosti; tako Oče Flynn Boruta Veselka ne izgubi priložnosti, da bi ob izražanju lastne sproščenosti in ob sladkobno prijaznem nasmehu še podčrtal zadržanost, strogost, ki jo v držo in ravnanje Sestre Alojzije scela vnese Vesna Jevnikar. Zato je po spopadu, znotraj katerega na manipulacijo odgovori nova manipulacija, priznanje dvoma toliko izrazitejše. Posebno ob prisotnosti Sestre Jakobine, ki se, neodporna, znajde na prepihu spopada; podoba še nedotaknjene, otroške čistosti v utelesitvi Vesne Slapar, ki nepričakovano doživi spremembo in se tudi sama sooči z dvomom.
Nova kranjska uprizoritev odraža premišljenost v oblikovanju vlog (poleg trojice je tu še mati domnevno zlorabljenega otroka Maše Kagao Knez) pa tudi v siceršnjem podajanju Shanleyjeve drame, ki kljub znani filmski različici dobrodošlo prihaja med slovensko občinstvo z aktualno zgodbo v osnovi – in predvsem s številnimi vidiki, ki jih skoznjo razpira in daje v razmislek.
