Besedili Heinerja Müllerja in Anje Hilling sta, čeprav sta nastali v razmiku skoraj pol stoletja, povezani tako posredno kot neposredno in tvorita nekakšen lok sodobne nemške dramatike od konca šestdesetih let 20. stoletja do danes. Ali, kot so dodali v omenjenem gledališču, »od utopije do apokalipse«. Vzporednice, ki jih je možno potegniti med tekstoma in še bolj kontekstoma obeh dram, odpirajo vprašanja o evoluciji nemške dramatike in njenih idejnih motivov, ki se po mnenju sodelujočih na pogovoru končajo v totalnem razvrednotenju vrednot ali temni viziji konca zgodovine.
Možnost drugačne prihodnosti...
Veliki nemški dramatik Heiner Müller je besedilo Komedija z ženskami začel pisati leta 1951, dokončal pa ga je leta 1969. Tematsko sodi med pisateljeve »drame iz proizvodnje«, med katere spadajo še drame s pomenljivimi naslovi, kot so Gradnja, Kmetje, Cement ali Traktor. Z uprizoritvijo Cementa, ki ga je v Mali drami režiral Ljubiša Ristić, se je nekoč tudi začelo spoznavanje in uprizarjanje tega dramatika in njegovih besedil na slovenskih odrih. Dokončni uspeh in slavo so njegova besedila dobila z režijskimi postavitvami Eduarda Milerja, v zadnjih letih pa se z njim največkrat ukvarja prav Ivica Buljan, ki režira tudi oba člena tokratnega diptiha.
Komedija z ženskami odstopa od Müllerjevega običajnega žanrskega diskurza – to je namreč njegova edina komedija in tudi eno njegovih najbolj redko uprizarjanih besedil, ki so ga teoretiki komaj bežno upoštevali. Tudi Müller sam igre ni velikokrat omenjal v svojih intervjujih, je bil pa mnenja, da lahko teksti stojijo zase tudi skozi odsotnost avtorja. »Müllerjev individualizem in hkrati univerzalizem se zdi leta 2012 glas v smer pojma utopistike,« je zapisal Primož Jesenko v gledališkem listu Komedije z ženskami.
In kako se kaže ta utopija? Müller s svojo komedijo sporoča, da je drugačna bodočnost mogoča. Dogaja se v vzhodnem Berlinu v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, tik po tem, ko je druga svetovna vojna zrušila nemška mesta in moralo. Svet je bilo treba zgraditi na novo in zato sta bili potrebni volja in solidarnost. »Müller presega nasprotja, uprizarja trke energij, uprizarja življenje kot nenehno vojno. Etični koncepti so orožje,« meni prevajalec te drame Milan Štefe. V igri prepoznava navidezno pomiritev, vendar pomiritev, ki jo je v času nastanka drame negirala že sama zgodovina. »V tem smislu je to res prava komedija, trenutek sprostitve na bojišču.«
... in kazen za brezbrižnost
Po mnenju nekaterih trenutno najbolj relevantna nemška avtorica Anja Hilling stoji s tekstom Črna žival žalost na koncu loka sodobne nemške dramatike – tukaj in zdaj. Njeni protagonisti so ljudje, ki jih sodobna družba (pa tudi oni sami) deklarira za hipsterje. Kar ne označuje samo njihovih poklicev, ampak v prvi vrsti življenjske poglede in naravnanost do sveta. Ravno ta odnos pa Hillingova opiše kot moralno neodgovornost do narave. Svetlana Slapšak v tem vidi sporočilo, da »s produkcijo svojega imaginarija človek ne sme ravnati neodgovorno«, ker temu sledi maščevanje. V Črni živali žalosti se to pokaže kot požar, ogenj, ki zajame jaso in protagoniste usodno zaznamuje. Narava je požgana, umre še zadnja nedolžnost, otrok, in pride do apokalipse, ki za sabo pusti to, kar je povojno obdobje poskušalo popraviti.
Črna žival žalost je sodobna tragedija, ki jo lahko interpretiramo kot tragedijo zaradi napačnih odločitev. Rok Vevar delo Hillingove primerja s pojmom novega brutalizma iz devetdesetih let, ki pri dramatičarki še dozori. Hillingova vrne v dramatiko »dogodek« in pomete z larpurlartizmom. »Črna žival žalost postaranim brutalistom končno zagotovi nekaj, kar jim v gori dramske produkcije v devetdesetih letih ves čas konstitutivno in odločilno manjkalo: Dogodek,« pravi Vevar.
Naključje, da se obe igri domnevno dogajata na isti jasi v istem gozdu v Berlinu, le da s šestdesetletnim razmikom, daje zanimiv pogled na spremembe, ki so se zarinile v družbo. Pri tem gre najizraziteje za spremembe v politiki in naravi. V Komediji z ženskami se odpira vprašanje odgovornosti do svobode razpolaganja z lastnim telesom, nasproti temu stoji intimnost, ki se bere tudi v požganih zavestih likov Hillingove. Kolektivnosti na berlinski jasi šestdeset let pozneje ni več. Svet Anje Hilling je svet postideološke dobe, kjer nič več ni »treba« – in ta brezbrižna naravnanost se posledično izkaže v katastrofi. Igro Hillingove je navdihnila vrsta požarov v Grčiji leta 2007, ki jih nekateri omenjajo kot nekakšno napoved konca Evrope in začetek krize. Drama Anje Hilling nakazuje, da je v trenutnem stanju duha požar neizbežen in ga z odnosom do okolice, narave, humanizma in kulture povzročajo ljudje sami, kot da jih ni zgodovina naučila ničesar. In po požaru ostane samo še pepel.
