Ob prihajajoči 90-letnici priznanega slovenskega likovnega umetnika Jožeta Ciuhe so v ljubljanski Galeriji Jakopič odprli vrata retrospektivne razstave njegovih del z naslovom Labirint časa. Ta na ogled postavlja malo manj kot 150 avtorjevih stvaritev, ki predstavljajo vrhunce njegovega že skoraj sedemdeset let trajajočega delovanja.
Kustosinji razstave Marija Skočir in Barbara Savenc sta o pripravah tega kompleksnega in obširnega projekta povedali: »Ker smo si od samega začetka zadali, da želimo pripraviti retrospektivno razstavo, je bil začetni nabor del zelo obširen, saj gre za avtorja, ki sedem desetletij neprestano ustvarja in ki je v svojem življenju preživel verjetno bolj malo dni, ko ga ni zaposloval navdih.« Ciuhova ustvarjalnost se, kot pravita, izraža v različnih medijih, primarno v risbi in sliki, ki sta kot bistvena medija prikazana tudi na razstavi, pa tudi z grafiko, tapiserijami in mozaiki.
Magija stekla in papirja
Kljub temu da je Jože Ciuha več kot dvestokrat samostojno razstavljal po vsem svetu, ni bil v domačem okolju doslej deležen nobene pregledne, v vrhunce njegovega opusa zazrte razstave. Labirint časa zdaj z obujanjem minulega in oziranjem nazaj k začetkom osvetljuje nekatere vidike in okoliščine Ciuhovega likovnega opusa: najstarejše delo na razstavi sega v leto 1948, in sicer je to avtoportretna risba s tušem na papir. Postavitev se v veliki meri posveča tudi orisu duhovnega in filozofskega ozadja, ki ga je avtor gradil predvsem na izkušnjah s svojih potovanj; v veliki meri ga je zaznamovalo najprej potovanje v Makedonijo in kasneje na budistični Vzhod. Posledično so se na potovanjih zgodile tudi spremembe v sami tehniki ustvarjanja: zaradi težke dostopnosti platna v Burmi se je, na primer, rodila danes za Ciuho značilna tehnika slikanja na steklo. Ta tehnika, ki jo zaradi posebnosti in zahtevnega načina slikanja goji le malo umetnikov, je avtorja tako navdušila, da jo je začel uporabljati tudi po prihodu domov. »Barva na steklu se obnaša povsem drugače kot na platnu; to barvo posrka, steklene površine pa ji dajo globino in lesk. Steklo me je na neki poseben način očaralo,« pravi Ciuha.
V razstavo obiskovalca uvajajo dela na papirju, v prostoru, posebej namenjenem neposrednemu srečanju z avtorjevo prečiščeno potezo v risbi in akvarelu. Marija Skočir poudarja, da se mnogi strinjajo o tem, da je bil Ciuha najprej in v prvi vrsti izjemen risar z izčiščeno tehniko. Sam avtor pa ob tem pravi: »Ko sem videl, da svinčnik ob premiku po papirju pušča sled, je bilo to zame kot nekakšna magija. Da sem postal risar, je le logična posledica tega.«
V osrednji del razstave obiskovalca popeljejo štirje portreti starejšega datuma, sledijo pa olja na platnu, ki zaznamujejo avtorjevo makedonsko in kasnejše obdobje, zaznamovano s potovanji po svetu. Razpored del je vsebinsko-kronološki, kar pomeni, da se dela smiselno združujejo v motiviki in vsebini, hkrati pa so razvrščena po času nastanka. V samem jedru razstave so postavljena Ciuhova najbolj znana dela na pleksi steklu. Razstava se nato prevesi v sodobnejši čas, do vse večjih formatov akrilov na platnu in pleksi steklu.
Provokacija, ki odpira vrata
»Povedal vam bom skrivnost,« pravi Ciuha. »Slikam sem vedno dal provokativen naslov, ampak s tem naslovom sem človeku, ki je sliko gledal, omogočil vstop vanjo, odprl sem mu vrata.« Konec razstave sicer ostaja odprt in sledi avtorjevemu življenjskemu vodilu, da bo svojo najboljšo sliko šele naslikal. »Še vedno vsak dan slikam, kajti drugega niti ne znam,« zaključi eden naših mednarodno najbolj prepoznavnih likovnih umetnikov, ki bo ob koncu razstave aprila 2014 praznoval svoj 90. rojstni dan.
Retrospektivo bo spremljal tudi bogat spremljevalni program, ki vsebuje javna vodstva, predavanja, delavnice, literarni večer in klepet z umetnikom ter programe za družine in šole. Ob tem velja izpostaviti dve likovni delavnici, ki bosta organizirani v mesecu januarju in v februarju, vsaka v več terminih. Prva delavnica je namenjena tistim, ki se likovnega ustvarjanja »malo bojijo«: gre za delavnico za začetnike, ki nosi naslov Ne znam risati. Druga delavnica pa je namenjena tistim, ki likovnemu ustvarjanju namenjajo več svojega časa. Skupaj z umetnikom bodo udeleženci spoznali pet načinov oziroma vrst risanja: igro, simbolno risanje, abstrakcijo, opazovanje ter izraz in sintezo.
