Že dlje časa opažam, da je v zadnjih nekaj letih naša neodvisna scena ponudila nekaj »novih« imen, nad katerimi bi se bilo treba (vsaj) zamisliti – seveda v pozitivnem smislu. Na ta seznam sem v četrtek dodal še Čao Portorož, rock'n'roll poliglote v vseh ozirih. Čao Portorož se namreč sprehajajo po tanki liniji, ki spaja in razdvaja punk, novi val in klasični rock'n'roll, hkrati pa so odlično posvojili tudi jugoslovansko šolo osemdesetih in jo križali s takratnimi The Cult. Sliši se nevarno, v smislu, da bi fantje lahko začeli pretiravati in »vplive« lepiti enega čez drugega, vendar jim je uspelo te razlike pomiriti in jih prevesti v zvok, kjer se dvoglasje odlično dopolnjuje z utripajočimi ritmi. Morda celo predobro za muzike, ki jih imajo radi in jih preigravajo. Nekoliko šepajo samo v medigrah, kjer jih na trenutke zmanjka, vendar je to že stvar fines, ne odrske kilometrine.
Medigre malce šepajo tudi pri trojcu Dandelion Children, kar pa je z vidika njihove pestre žanrske razposajenosti docela razumljivo. Kot je bilo slišati, regratovi otroci stojijo na prepihu in prečrpavajo vplive, ki jim pridejo na pot. Po tej logiki me močno spominjajo na Wilco, še zlasti, ko se s pospešenimi starorockovskimi fraziranji in improvizacijami odprejo proti countryju. Njihov največji zunanji adut je vsekakor nepredvidljivost in spoznanje, da jih v živo lahko odnese v marsikatero smer. Problem nastane le takrat, ko jih zanese predaleč, kar se jim je proti koncu programa vse pogosteje dogajalo, četudi je res, da so skladbo vselej znali pripeljati do »srečnega« konca.
Veliko ožjo linijo zavzemajo vinkovške Punčke, ki se prav tako ponašajo z nedavno izdanim in hvaljenim albumom Sunčano s povremenom naoblakom. Pohvale niso naključne, po slišanem se dekleta gibajo po arhivih (proto)punka in zgodnjega novega vala, kjer glasba, tudi takrat, ko je razstavljena na manjše komponente, deluje čvrsto, pa naj v ospredje »sili« monolitna ritem sekcija ali čvrsti kitarski rifi. Poleg tega dekleta niso nedovzetna za razne čustvene reakcije, saj so očitno globoko povezana s svojimi muzikami in njihovimi vsebinami. »Treba mi pjesma,« je tako zavzdihnila pevka, kot da bi s pomočjo nje doživela samoočiščenje. V njihovem zvoku je ob tem prisotne tudi veliko punkovske intuicije, kar je bilo slišno zlasti v velvetovskem dodatku v maniri Katarine II.
No, Rambo pa ostaja Amadeus, bi lahko v enem stavku povzeli vse, kar se je dogajalo v petek na odru Kina Šiške. Je pač virtuoz svoje vrste, ki ga imaš lahko zelo rad ali pa se ga izogibaš v velikem loku. Vmesne poti ni, niti je Rambo Amadeus ne ponuja. Dejansko je potrdil, da njegov glasbeni ego polni in sprošča improvizacija. V njej je zares užival, ko pa je želel vzpostaviti kontakt s publiko, ji je enostavno plasiral narodnjaške semple ali ji dal vedeti, da je prepameten za rock'n'roll in preneumen za jazz. Fela Kuti, druže stari pa je tako ali tako kandidat za najboljšo postjugoslovansko pesem. Pokazal je dva obraza in publiki dovolil, da si izbere privlačnejšega. In če pogledamo vox populi, so to vsekakor vsebine, kjer gleda in členi lokalne pojave ter neumnosti in jih interpretira skozi spiralo samoironije.