V tem smislu je Stena razvojni roman, je pot gospe srednjih let, ki je s prijateljema, ki pa izgineta za to steno, kanila preživeti konec tedna na podeželju, v popolnoma novo preizkušnjo, v nebogljeno ujetost v »divjini«, kjer ji dela družbo le pes. Postopoma se ne le znajde, se ne le spomni nekaterih starih veščin in priuči mnogih novih, med drugim ubijati; s psom, mačko in kravo, ki jo najde na planini, vzpostavi novo skupnost, »družino«, ki ji omogoča preživetje, ji je v čustveno oporo in večni poduk o moči in krhkosti narave in živali v njej. Tisto, kar se ne sklada s tradicijo tovrstne literature, je svojevrsten paralelizem zgodbe: če na eni strani sledimo transformaciji lika, ki se vse bolj uspešno prebija skozi izziv in v njem celo prepoznava nekaj dobrega, nekaj, kar bi lahko bilo boljša alternativa prejšnjemu, v resnici še bolj ujetemu, še bolj osamljenemu življenju v družbi in družini, na drugi strani avtorica od vsega začetka ne pušča dvoma niti o tem, da gre pot navzdol, da je v trenutku, ko zapisuje svoje izkušnje, nekaj živali že mrtvih, živež vse bolj pičel, vžigalic vse manj… Prav ta ambivalentnost vse boljšega obvladovanja in razumevanja stvari na eni strani in mračni suspenz možnega konca v lakoti in bolezni na drugi je najbolj nenavadna prvina knjige.
Dozoreti za smrt?
Kaj ima v mislih Marlen Haushofer, ki že po nekaj straneh romana Stena, napisanega leta 1963, na sredo gorske ceste postavi nevidno oviro, stekleno steno, v katero z glavo butne pes, ki spremlja žensko, seveda ni jasno. Interpreti so govorili tako o svetu po jedrski eksploziji (nevidna nevarnost sevanja, poslednji človek) kot o družbeni (stekleni strop?) in družinski (samo)izolaciji ženske, kakršno Haushoferjeva popisuje v svojem zadnjem romanu Mansarda. Vsekakor je ta znanstvenofantastična metafora edina v knjigi, kajti od tod naprej, od nenadne ujetosti meščanke v gorskem območju z nekaj praznimi lovskimi kočami, gre za trd »realizem«, za preživetje, za prvoosebno, robinzonsko pripoved o nejeveri, adaptaciji in sprejemanju ujetosti, o refleksiji prejšnjega življenja, ki ga očitno ni več, saj skozi steno na drugi strani vidi le okamnele ljudi, o smislu in nesmislu bivanja ter o postopnem spoznanju, da je esenca možna le v zlitju z eksistenco.
