Trio Paradox, ki ga od srede devetdesetih let vodi raznovrstni newyorški pihalec Matt Darriau, je stalnica v krogu, ki se ga že leta drži ime »jazzovska in nova glasba newyorškega downtowna«, v grobem pa pomeni na stežaj odprto muziciranje glasbeniškega kroga, ki z veliko žlico zajema iz različnih glasbenih virov in jih vključuje v lastni glasbeni izraz. Fascinacija teh glasbenikov z zvoki Balkana, vzhodne Evrope in Orienta ima seveda daljšo brado in mnogo širše konotacije. Pomembno vlogo pri tem zagotovo igrata etnični izvor nekaterih ustvarjalcev in pa imaginarni priklop na glasbene kulture tega dela Evrope, prek katerega iščejo in izpolnjujejo želeno drugačnost, pripadnost širšemu glasbenemu svetu. To se je pred leti lepo pokazalo ob preporodu in polemični modernizaciji judovskega klezmerja, v Zornovem zamejevanju in postavljanju »glasbenih masad« in pa ves čas pri številnih glasbenikih, ki so posvojili vidike glasb in virtuoznosti zlasti pihalcev in tolkalcev z Balkana. Matt Darriau je eden izmed njih. Je šolan glasbenik, ki je po študiju na konservatoriju več let posvetil preučevanju glasb z Balkana in sčasoma saksofonom in klarinetu dodal še igranje na kaval in gajde. Spomnimo, Darriau je tudi član benda žurerskih The Klezmatics, večkrat videnih pri nas.
Trio tokrat ni bil izrecno paradoksen, saj ni bil kvartet z violončelom, kar je njegova dolgoletna postava, s katero je sredi devetdesetih let prvič nastopil v ljubljanskem klubu K4 in pozneje v Mariboru. V klubu Cankarjevega doma je zaigrala kar temeljna zasedba, v kateri sta odličen električni kitarist Brad Shepik in makedonski tolkalec romskega rodu Seido Salifoski, ki razkošno bobnanje po darbuki (dumbeku) barvito širi z igro po činelah. Referenčni okvir tria je prostran, skladbe v najboljšem duhu »balkan jazza« pa gradijo na vertikalni bopovski strukturi, tematski zaokroženosti in ognjeviti improvizaciji, skupni tako tradicijam z Balkana kot jazzu. Komad, ki je na primer zasnovan na zmernem turškem tempu in ga opredeljuje značilen ritmičen vzorec, se lahko v igri prelevi v sunkovito razpiranje, ki ga barvajo gibki, suhi, eliptični odmerki kitarskih not, in se vrne v značilno unisono igranje osnovne teme. Drugje ga trojec razpusti v skupinsko improviziranje, ki se zlagoma spet povrne v navidezen red. Izbira različnih pihal opredeljuje vsako skladbo posebej in njeno geografsko iztočnico (iz tradicije Makedonije, Turčije, Bolgarije, daljno spogledovanje s sofisticirano mirnostjo indijske rage). Vsak tak omot nadgradi homogenost in nabritost tria, ki vidno uživa v muziciranju in sprevračanju drobcev »balkanizmov« in »orientalizmov« v živo glasbeno tvarino, ki kljub melosu ubeži trdni zacementiranosti. V tem početju je Paradox dosleden, glasbeno navit in avanturističen – je izvrsten bend, ki ves čas ohranja in gradi visoko raven. Nekaj podobnega so pred časom na drugem kraju pokazale saksofonistke iz vrst saksofonskega kvarteta Tiptons. To so stalni bendi, majhni organizmi, ki ne popuščajo.
Ob energiji treh paradoksnih je sprva solidna predstavitev širše skupine Traje Brizanija zbledela. Kontrast je bil prevelik, stari funkovski temelji s starokopitno »fuzijo« pa so izdali ad hoc predpripravo za krajši revijski nastop, ki ga iz povprečja in klišejev niso reševale niti vidnejše domače glasbene okrepitve. Pač pokazatelj koordinat, v katerih se »varno« gibljejo nekateri naši glasbeniki.
