Film Blokada dokumentira študentsko zasedbo zagrebške filozofske fakultete leta 2009, toda ne od zunaj, z nekakšnega nevtralnega ali »objektivnega« vidika, marveč od znotraj, s »pristranskega« vidika oziroma s strani njenih akterjev, med katerimi je bil tudi sam režiser Igor Bezinović, diplomant filozofije in sociologije na tej fakulteti. To je torej dobesedno participacijski dokumentarec, če naj ga uvrstimo v neko rubriko dokumentarnih smeri.
Zasedba fakultete je trajala kar 34 dni, film pa je dolg uro in pol, se pravi, da so morali v montaži trdo delati, da so iz nekaj sto ur posnetega gradiva sestavili neko pripovedno celoto, ki skoraj tako kot v igranem filmu pripoveduje zgodbo o začetku in koncu nekega dramatičnega dogajanja. Ta vtis »skoraj igranega filma« izhaja deloma od tod, da se je dokumentarec držal principa »neposredne demokracije«, ki so ga med zasedbo fakultete poskušali aplicirati študentje, se pravi, da so edini govorci v filmu sami akterji dejanskega dogajanja; na drugi strani in obenem pa izhaja od tod, da je film dejansko organiziran skoraj kot klasična pripoved z udarnim in obenem negotovim začetkom, zapleti z univerzitetno oblastjo, profesorji in mediji, mrtvimi in dramatičnimi trenutki ter razpletom in koncem. Sam režiser je to še bolje povedal: »Iz posnetega gradiva smo izbrali najbolj zanimive trenutke in okoli njih – med nenehnim iskanjem ravnotežja med liki, čustvi in humorjem – zgradili zgodbo.«
»Nezaslišane« zahteve študentov
Študenti so imeli samo eno zahtevo: zakonsko zagotoviti brezplačno šolanje. To zahtevo so ilustrirali tudi transparenti z napisi, kot so bili »Znanje ni blago!«, »Denar v šolstvo, ne v vojsko!«, »Izobraževanje ni naprodaj!«, a kljub temu se je ta zahteva tako oblasti kot medijem morala zdeti nekaj tako »nezaslišanega« in za družbo, ki se je komaj dobro ugnezdila v kapitalizmu, tako »tujega in čudnega«, da je najprej sploh niso hoteli slišati ali se zanjo zmeniti (ministru za šolstvo se takšne zahteve sploh ni zdelo vredno komentirati, mediji pa so zasedbo fakultete najprej komentirali kot »študentsko zabušavanje«).
Zmagoslavje kljub porazu
Pa tudi sami profesorji – nekateri med njimi so se pohvalili, da so bili leta 1971 tudi sami akterji takšne študentske revolucije, zato lahko zdaj svoje študente »čisto dobro razumejo«, čeprav se ne strinjajo z njihovimi metodami – so si morali priznati, da so se že kar sprijaznili s komercializacijo šolstva, še toliko bolj, ker je ta – odkar je država vse bolj zmanjševala delež javnega financiranja šolstva – postala še edino jamstvo za dostojne profesorske plače. Študentska zasedbe filozofske fakultete je torej sprva odmevala kot nekaj »nezaslišanega«, toda po zaslugi študentske vztrajnosti in solidarnostne podpore drugih, kakšnih 20 fakultet po vsej Hrvaški, je njena zahteva postajala nekaj vse bolj »razumnega« in »sprejemljivega«; študente so podprli tudi njihovi profesorji in »z zadržkom« celo rektor, tako da so študenti – čeprav niso dosegli, da bi bilo brezplačno šolanje uzakonjeno – po enem mesecu lahko razglasili, da je »bitka sicer izgubljena, toda boj se nadaljuje«.
Čeprav so torej izgubili bitko z oblastjo, je bil uspeh njihove akcije v nečem drugem: v prebuditvi politične zavesti v družbi, ki je bila že kot omamljena od kapitalističnih injekcij. To dejstvo so nekateri akterji zasedbe zagrebške filozofske fakultete poudarjali v razpravi, ki je sledila projekciji filma. Nekdo je tudi omenil, da je celo beseda »socialist«, ki je dotlej na Hrvaškem veljala za zmerljivko, izgubila vsako negativno konotacijo.