Po izjemno uspešnem režijskem prvencu Škrip Orkestra izpred nekaj let je Jelena Rusjan ponovno stopila v režijske čevlje, in sicer z glasbeno-gledališkim projektom Škrip Inc.; druga dva vogala podpirata vokalistki Kristina Gorovska in Tina Perić, ki sta prav tako intenzivno sodelovali pri nastajanju potrošniško obarvane zgodbe. Gre sicer za nekakšno nadaljevanje predstave Škrip Orkestra, a z drugačno zasedbo in drugačnim tematskim izhodiščem. »Takoj, ko smo nehali uprizarjati projekt Škrip Orkestra, se je porodila ideja o nadaljevanju. Zamisel je bila narediti predstavo, ki bi bila sama sebi reklama,« o prvih impulzih spregovori gonilna sila projekta.
Človek kot blagovna znamka
Osrednja tematika projekta je potrošniška družba in manipuliranje množic, ki ga izvaja trg. »Skušamo problematizirati koncept zaščitne znamke. Kaj pravzaprav je znamka? Ta ni nujno povezana le z neživimi stvarmi, produkti, ampak tudi z vsakim človekom. Tako si postavljamo denimo vprašanje, ali so tudi ime, priimek in državljanstvo naše zaščitne znamke,« del vsebine razkrije makedonska pevka Kristina Gorovska. Predstava tako pripoveduje tudi o tem, da se znotraj Škrip Inc. mešajo tri različne narodnosti, slovenska, makedonska ter srbska, in vsaka od teh se nekoliko drugače obnaša na trgu.
Škrip Inc. so torej ustvarile svojo znamko – oziroma one same so blagovna znamka. »To, da smo me v resnici znamka, je seveda mišljeno ironično, kajti Škrip Inc. je povsem nov produkt, ki še nima svoje publike, svojega trga,« pojasni režiserka. Sestavni del te ironije so tudi senzacionalistični članki, polni laži, ki jih je moč najti na spletni strani trojice. Tako lahko tam denimo preberemo, da so članice Škrip Inc. osvobodile dekle iz skupine »Pussy Rijot«, nastopile z glasbenico Beyoncé ali z donacijo omogočile, da je radijska postaja eReŠ splavala iz dolgov. »Ideja te akcije je, da nas mediji že poveličujejo, še preden je prišlo do premiere. Tako se poslužujemo manipulativnih mehanizmov, značilnih za marsikatero današnjo promocijo,« še pristavi Jelena Rusjan, ki predstavo označi kot »metaforo sistema, v katerem živimo«.
Pa vendar dekleta v en glas poudarjajo, da predstava ne želi obsojati ali moralizirati, temveč zgolj osveščati, da potrošniški sistem nehote podpira tako rekoč vsakdo. Tina Perić razmišlja, da je »izstopiti iz cone ugodja izjemno težko«. »Tudi sebe predstavljamo kot del tega sistema. Sprašujemo se, kako se me na odru oglašujemo bodisi kot glasbenice ali performerke bodisi kot osebe. To pa še ne pomeni, da ne verjamemo, da obstajajo alternative.«
Ob zvoku elektronskih naprav
Jelena Rusjan poudarja, da je predstava izjemno dinamična, »je nekakšno pranje možganov, ki publiki sploh ne da časa za razmislek, kaj gleda«. »Tako močno je zbombardirana z različnimi avdio in vizualnimi efekti, da bo gledalec šele ob koncu imel čas dihati. Na enak način pa funkcionira sistem, v katerem živimo, saj ti sploh ne pusti prostora, da se vprašaš, kaj ti potrebuješ, kaj so tvoje želje.« Perićeva ob tem primakne, da je predstava kot »izjemno dolga reklama, ki draži vse čute«.
Ker so vse tri akterke tudi pevke različnih skupin – Rusjanova zasedbe Trus!, Tina Perić sestava Ludovik Material, Gorovska pa skupine Bernays Propaganda – ima predstava močno glasbeno zaledje. Medtem ko je za video poskrbel Jure Lavrin, so glasbene matrice delo Matije Dolenca, tekste pa so prispevale kar nastopajoče brez opore na kakršno koli predlogo. »Besedila so nekakšne refleksije, naša videnja trenutne situacije,« pravi makedonski glas. Sicer pa se obiskovalcem obeta »škriping žanr«, kot ga v šali same poimenujejo. Podlaga v živo odpetim glasovom bo elektronska glasba, tako imenovan postindustrijski zvok – zvok elektronskih naprav, kratkega stika.
Na sceni, ki daje vtis, da je še v nastajanju, bo namreč približno petsto elektronskih naprav, ki jih je izvrglo smetišče in razni darovalci. Gledalce bodo obkrožali kabli, zato naj bi imeli ves čas občutek, da jih bo nemara stresla elektrika. »Želeli smo prikazati, da se zaradi hiperprodukcije vsi nahajamo na smetišču ter da je človek velikokrat izenačen z aparati. Tako kot aparate, ki v nekem trenutku ne delujejo več, vržemo na smetišče, ker je ceneje kupiti nove, kot jih popravljati, tako človek, ki ne dela več in ne hrani sistema, postane izločen. Kot so zamenljivi aparati, je zamenljiv tudi človek,« se k realnosti obrne Jelena Rusjan. Sicer pa je smetišče tudi nekakšen nasprotni pol glamurju in bleščavosti, s katerima nas zasipajo oglasi, čeprav se predstava na drugi strani spogleduje s kičem.
Projekt Škrip Orkestra je zabeležil tudi precej uspešno koncertno zgodbo, čeprav so se, kot priznava Rusjanova, dekleta zgolj pretvarjala, da so glasbenice, saj z izjemo ene niso znale peti ali igrati na inštrumente. Zato je najbrž marsikdo radoveden, ali se bo tudi trio Škrip Inc. podal na glasbeno pot. Dekleta se za zdaj osredotočajo le na predstavo in še ne snujejo načrtov za koncertiranje, a puščajo odprto možnost, da se bo tudi tokratni gledališki sestav nekega dne morda preobrazil v bend.
