Tisti novinarji in medijske hiše, ki še pokrivajo področje kulture in umetnosti, oziroma drugi, ki se raje posvečajo bolj splošnim rečem, kot je kronika »dogodkov«, vam bodo seveda pihali na dušo, da je to to, da se boste ravno s tem kulturno izpolnili oziroma da ste veliko zamudili, ker niste bili tam in takole spotoma napolnili baterij za bodoče delovne zmage, za pogajanja za nov kredit, za napredovanje v službi, za vaš mladostni nasmeh pri iskanju prve službe jeseni.
Posredniki glasbenih dogodkov – festivalov, koncertov, kampiranj in namakanj ob glasbi, množičnih ekstaz ob glasbi – vam bodo oplemeniteno hedonistično počitnikovanje seveda zapakirali v alternativno izpolnjevanje življenjskega sloga, četudi le za teden ali dan. Obeta se vam paradiž ob izbrani glasbeni spremljavi. Razen če seveda niste utrjen in formiran glasbeni osebek, nomad z izdelanimi glasbenimi vrednotami, skrbno prebranim seznamom festivalov in koncertov, ki so »pravi«, saj ločujete resne glasbene zadeve od plevela za množično potrošnjo. Tudi tu – pravi izbirčni fen gor ali dol – je stanje stvari bolj zapleteno.
Redki preučevalci glasbe in dosti bolj redki glasbeni novinarji, ki še gojijo kritiko politične ekonomije glasbe, v zadnjih letih spremljajo in analizirajo tektonske premike v tistih okrepljenih segmentih glasbene industrije in industrije razvedrila, ki se niso povsem preusmerili v digitalno in medijsko sfero ali izkoriščanje (lastninjenje) glasbene intelektualne lastnine, opozarjajo na veliko rast zaslužkov in ekstraprofitov, ki jih prinaša »živa glasba«. Daleč največ so v tej smeri postorili v Britaniji, pa tudi v ZDA in Avstraliji, kjer je ta segment industrije poleg Nemčije tudi najmočnejši. V Britaniji ravnokar poteka resna akademska raziskava z naslovom »Live Music Exchange«, ki med drugim sledi temu, kaj vse s seboj prinaša ekonomija živega glasbenega nastopanja. Ta seveda nikoli ni zamrla, glasbeniki so muzicirali pred občinstvom tudi takrat, ko je bil glasbeni posel na videz popolnoma odvisen od prodaje plošč. Kot je svoje dni realno ocenil francoski teoretik zvoka in glasbe v filmu Michel Chion: ena posledic vsepovsod navzoče in dostopne medijsko posredovane glasbe je povratno fetišiziranje živega glasbenega dogodka. Le da je Chion vseeno podcenil toliko večjo spektakelsko naravo teh dogodkov in, dodajmo, ekonomsko.
Statistika je kar zgovorna, težko izkopani podatki – industrija se jih trudi prikrivati – pa so stari dve leti. Denimo, po oceni britanskega raziskovalca Dava Lainga v ZDA in Kanadi industrija žive muzike obrne dve milijardi ameriških dolarjev na leto, v Nemčiji dve milijardi evrov, v Britaniji pa milijardo in 400 milijonov funtov. Pri tem relevantno primerjavo med »nacionalnimi industrijami glasbe v živo« otežujejo različni kriteriji. V Avstraliji ta zajema tako festivale kot koncerte klasične glasbe in brezplačne koncerte (delež prihodkov od pop koncertov je dobra polovica), medtem ko v Angliji mednje uvrščajo le pop koncerte, turnejske koncerte in festivale. Večina teh statistik pa zajema le maloprodajo vstopnic, ne pa tudi trženja posebnih izdelkov glasbenikov, sponzorskih deležev in tako dalje.
In od tod naprej se zgodba začenja pošteno zapletati. Prva raven služenja denarja je že dodatno zaračunavanje k osnovni maloprodajni ceni vstopnic, kjer vam posebne agencije (na primer družba Ticketmaster, ki je medtem postala del korporacije Live Nation) dodatno zaračunavajo storitve, ki so jih nanje ekskluzivno prenesli koncertni promotorji. Druga raven je tako imenovano »sekundarno zaračunavanje vstopnic«, ki ga morda bolje poznajo ljubitelji velikih športnih prireditev. V osnovi pa gre za preprodajo vstopnic, ki jih potem po višji ceni prodajajo »partnerske« družbe. Ta dejavnost je postala prava mala podindustrija pri prodajanju žive glasbe.
Izjemno pomemben in naraščajoči segment ekonomije žive glasbe je delež korporativnega sponzorstva in javnih subvencij (lokalnih skupnosti, mest, regij, držav), ki so se v zadnjih dvajsetih letih s koncertov in festivalov klasične glasbe razširili na jazz, rock, pop, rejv dogodke v živo, pri čemer vsak računa na kovanje posebnega dobička, prvi z delegiranjem zaslužkov prek obsedenosti modernega življa z modernimi telekomunikacijami (samo oglejmo si delež telekomunikacijskih družb pri sponzorstvih), drugi, na primer mesta, pa prek tekmovanja svojega mesta kot najlepšega, najbolj posebnega, najbolj odprtega na svetu. Naslednje v vrsti je trgovanje s potrošnim blagom na prizoriščih in ob njih (z majicami in ploščami vsem dragih muzičistov), s prodajo gaziranih pijač in prigrizkov, zaračunavanjem prostorov za kampiranje. Nazadnje pa je tu še velik adut prodajanja medijskih licenc za pokrivanja dogodkov, snemanje in predvajanje, skratka širno polje televizijskih, radijskih in medijskih pravic. S tem smo se dotaknili le skeleta nove ekonomije žive glasbe, ki služi z željami oziroma pakiranjem želja in življenjskih slogov potrošnikov glasbe.
Zadnja leta se ta segment industrije širi hitreje kot virus. Medtem so vodilne svetovne multinacionalne koncertne agencije z manjšimi izpostavami odkrile tudi to, da se grejo lahko tudi klasični »outsourcing«. Za skavte jim služijo lokalni organizatorji ali drobni podjetniki, ki poznajo okolje, znajo prepričati veljake v kraju, ki gospodarsko stagnira, ponujajo poceni delovno silo za izvedbo takšnega dogodka; in pokasirajo s programskim paketom. Letošnja destinacija je, še bolj kot prejšnja leta, postala Hrvaška. Število nizkocenovnih letov na festivale s počitniškimi paketi Angležev, ki poleti več ne marajo muhastega vremena doma, se je letos potrojilo. Mikrorazličice takšnih prodorov seveda beležimo tudi pri nas.
Na to, kaj vse takšen razmah koncertne in festivalske industrije prinaša lokalnim perifernim okoljem, so nekateri šibko opozarjali pred leti. Vsi pa smo se po malem pretvarjali, da znamo ločiti zrnje od plev. Horuk na naslednji festival!
