Imamo torej (iz več razlogov) komajda verjetno zgodbo o usodni ljubezni, začinjeno s trilerjem in fantastiko; imamo značilni nabor od okolja in sebe odtujenih protagonistov ter nič manj značilno plejado čudaških, če ne kar bizarnih likov, ki tem prečkajo pot; imamo ščepec mistike, izdaten naročaj spolnosti, prehajanja med vzporednimi svetovi, nenavadna bitja, pritajeno družbeno kritiko; pa seveda melanholično simboliko, umetnostne in literarne aluzije, slepe pripovedne rokave, nerazrešene stranske epizode, pazljivo razsejane kontemplativne pasaže in kar je še teh nujnih označevalcev »nesklenjenega« Murakamijevega univerzuma – tokrat pazljivo sestavljenih v nekakšno dvojno vijačnico, premaknjeno izven optike običajnega prvoosebnega pripovedovalca, kar se pravzaprav presenetljivo dobro prilega rahlo distanciranemu Murakamijevemu tonu.
Toda vse našteto je v »veliko celoto« zapakirano tako premišljeno in spolirano, da se zazdi že skorajda kot hiba: natančni ritem postaja shematičen, nedorečenost skoraj pričakovana, meseno in metafizično se prepletata v malodane predvidljivi maniri. Ali drugače: v nasprotju s pričakovanji že najkasneje nekje na polovici zaslutimo neizbežno korakajoči happy end, kar je pomenljiv odklon od avtorjevih standardno odprtih koncev. Brez srečnega razpleta tokrat pač ne bi šlo.
