Jacques Tardi (1946) sodi med tiste sodobne stripovske avtorje, ki so od 60. let prejšnjega stoletja dalje prenovili medij tako z vsebinskega kot likovnega vidika, njegova čista linija in ekspresionistični stil pa sta navdihnila številne ustvarjalce in pripomogla k uveljavitvi tako imenovanega novega realizma v stripovskem mediju.
Tardi, ki se pod svoja dela podpisujejo samo s priimkom, se je po študiju likovne umetnosti najprej pridružil znani stripovski reviji Pilote, ilustriral je krajše stripe po scenarijih slovitih piscev Jeana Girauda in Sergeja De Beketcha, nato pa se je posvetil daljšim formam. Leta 1976 je izdal prvi strip iz svoje najbolj znane serije Les Aventures extraordinaires d'Adele Blanc-Sec, ki danes šteje deset naslovov, po enem izmed njih pa je francoski režiser in scenarist Luc Besson leta 2010 posnel tudi istoimenski film. Tardi je za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja, med drugim tudi grand prix na mednarodnem stripovskem festivalu v Angoulemu.
Vojna kot rdeča nit ustvarjanja
Čeprav je v Tardijevi stripografiji, ki šteje več kot 30 naslovov, mogoče najti tematsko in žanrsko precej raznolika dela, je rdeča nit njegovega ustvarjanja prav gotovo vojna, še posebej prva svetovna, tako imenovana velika vojna. Ukvarjanje s to tematiko pa je doseglo vrhunec z že omenjenim grafičnim romanom Vojna v jarkih (C'était la guerre des tranchées, 1993), s katerim je ustvaril inovativno in prepričljivo kritiko vojne in človeške norosti.
Med branjem grafičnega romana je ves čas očiten avtorjev spoštljivi odnos do teme, ki se je loteva, saj je opravil temeljito raziskavo in v delo vključil številne zgodovinske vire in reference, ob tem pa mu je z nasveti vseskozi pomagal tudi zgodovinar Jean-Pierre Verney, specialist za obravnavano obdobje. Poleg omenjenih virov si je Tardi pomagal z deli nekaterih pisateljev, ki so to vojno doživeli iz prve roke (Louis-Ferdinand Céline, Erich Maria Remarque in drugi), vizualno pa se je navdihoval tudi pri filmografiji tistih režiserjev, ki so se lotevali vojne tematike (John Ford, Stanley Kubrick, Francesco Rosi, Jean Renoir in drugi).
Ko sta življenje in smrt brez pomena
Tardi je v Vojni v jarkih skozi odsekano, fragmentarno pripoved izrisal vso bedo vojne, ki se geografsko dogaja na zahodni fronti, a bi se lahko glede na univerzalnost dela odvijala kjer koli in kadar koli. Vsebinski del je v vsakem detajlu podprt z likovno zasnovo, ki temelji na čisti, skoraj asketski liniji, v kateri ni nič odvečnega, a je obenem prepoznavno avtorska. S spajanjem referenc, dokumentarnega gradiva, simbolov, shem, zemljevidov in s pogostim prehajanjem med različnimi aspekti realnosti avtor vseskozi poudarja globalnost dogajanja, ritem pripovedi pa narekujejo raznolike postavitve strani, zanimive kompozicije in dinamično kadriranje.
Avtor v stripu poveže subjektivne zgodbe vojakov (prostovoljcev in nabornikov) ter predoči njihovo nemoč in brezupnost položaja, ki sta skupna vsem, ne glede na to, na čigavi strani se borijo. Ljudje, ki zagrešijo vojne zločine, niso prikazani kot fanatiki, ampak kot posamezniki, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov sprejeli politiko svoje države in posledično sodelovali pri njenem udejanjanju v praksi. Tardijev vojak v jarku tako nima osebnega razloga za sovraštvo, že zdavnaj pa mu je postalo jasno tudi to, da njegovo preživetje ali smrt ne bosta spremenila izida vojne. Prav s tem razčlovečenjem in asociacijami na vojne, ki so sledile oziroma še vedno trajajo, pa je Tardi zadel v srčiko in ustvaril vedno znova aktualno delo – po vsem, kar se v (kateri koli) vojni zgodi, dan premirja za preživele nikoli zares ne pride.