Dada je deviški mikrob*

Züriško hišo, ki že dolga desetletja ni več pomnila svoje zgodovine, so pred desetimi leti hoteli porušiti, a jo je zasedla skupina umetnikov in preprečila uničenje zgodovinskega spomina. V prostorih, ki so ohranili svoje slavno ime, Cabaret Voltaire, je nato ponovno zaživel kulturni center, ki ga zadnji dve leti vodi Adrian Notz. Ta je pred dnevi obiskal Ljubljano in pred premiero predstave Café Dada v Mestnem gledališču ljubljanskem predaval o gibanju Dada.

Imamo galerijo, dvorano za predstave, trgovino in bar. V kleti je v kripti stalna in spreminjajoča se razstava o gibanju Dada, ki jo v luči prihajajoče stote obletnice njegovega nastanka dopolnjujemo s slikami, dokumenti… Razstavili smo tudi statistike mesta Zürich iz leta 1916, ki kažejo, v kakšnem kontekstu je Dada nastala. V dvorani, kjer so nastopali ustanovitelji Dade, pa skušamo predstaviti umetnike, ki se tako ali drugače naslanjajo na dadaistične ideje.

Mislim, da bi bili (smeh). Ker so enostavno del zgodovine, iz katere jih ni mogoče iztrgati. Seveda je Dada trajal le od leta 1916 do 1923, potem pa so se člani razšli in imeli svoje različne osebne zgodovine. A pri našem delu se mi zdi bolj pomembno, kako smo se te muzealizacije lotili; ta kripta je na primer precej ironično zastavljena, na stropu je šestnajst slik, tako, da ljudje zvijajo vratove, da bi jih videli, tam je oltar, za turiste, ki prihajajo kot romarji v svetišče…

No, vsaj Tristan Tzara bi bil tega zelo vesel, on je znotraj gibanja skrbel za stike z javnostmi. Druga črta, ki jo skušamo potegniti, pa je resnejša, predstaviti želimo, kaj je predvsem Hugo Ball vnesel v filozofski in umetniški kontekst, zanima nas Nietzschejev pogled in podobno, zato v okviru »dadalogije« organiziramo resne debate. In potem so tu sodobni radikalni umetniki, ki prihajajo, da bi v našem kontekstu kaj naredili, na primer ruska skupina Voina, The Yes Men, Reverend Billy, Alexander Brener – ta skuša preko Dade pojasniti, kaj je umetnost danes. Verjetno živimo v zmedenem času, ko spet potrebujemo premislek o Dadi in razumevanju njenih postopkov.

To je zelo zahtevno teoretsko vprašanje za umetnike, ki se soočajo z dadaističnimi pogledi na umetnost: ali naj ponovno uprizorijo, rekonstruirajo, kolikor je pač mogoče, njihove nastope, ali pa naj uporabijo dadaistične principe, pišejo svoje pesmi, izumljajo svoje uprizoritve, današnji dada… Pri predstavi v Mestnem gledališču ljubljanskem me je denimo presenetil začetek, občinstvo se je smejalo, vse skupaj je bolj spominjalo na kabare v lahkotnem smislu, kot zabava, ne pa kot umetniško in politično prevpraševanje. Zvočne pesmi so bile na primer za Huga Balla ekstremno resna zadeva, tu pa so bile smešne, ker jih je igralec uprizarjal, ne komponiral; a mogoče je to način, kako danes obravnavati Dado, jo smešiti, jo reproducirati, toliko časa, da razumeš, kaj je zadaj. Kot meniški kopisti: toliko časa prepisuješ, da ujameš smisel. V prizoru tuljenja ali v točki Nine Rakovec pa je bolj videti, da jih to, kar govorijo, zadeva; to se mi je zdel zelo dober moment. V Zürichu predavam na gledališki šoli in tudi tam se veliko posvečamo vprašanju ponovnih uprizoritev nečesa, kar je po definiciji mišljeno kot enkratno.

Politični in siceršnji kontekst dadaistov je bil tedaj seveda do konca specifičen, to je bil kontekst vojne, pa tudi Freuda, Einsteina, Lenina, vsi so se drenjali po Zürichu. Vojna je njihova življenja postavila na glavo, Tzara in Janco, bogata »mulca« iz Romunije, ki sta prišla v Švico študirat, sta se nenadoma znašla brez denarja, poleg tega sta bila Juda, to pa je njun položaj skrajno zaostrilo. In pri teh imigrantih je vse to logično sprožilo izjemno precizne analize stanja, ki jih Švicarji zaradi svoje varnosti in preskrbljenosti niso bili zmožni. Podobno se v Cabaret Voltairu sprašujemo tudi danes: kaj bi v Švici ustrezalo težavam, s kakršnimi se na primer skupina Voina danes spoprijema v Rusiji? Kaj lahko mi, ki živimo v takšnem blagostanju, tu naredimo? In potem si samoironično odgovorimo: naredimo lahko kava-pavzo za to revolucijo. In v tem se v resnici še najbolj vračamo k socialnopolitičnemu kontekstu Cabareta Voltaire iz leta 1916, ko je bila Švica ptičja kletka, obdana z levi: tudi mi danes lahko povabimo člane Voine, ki lahko pri nas naredijo ali rečejo kar koli, brez strahu pred represalijami. Znova smo lahko zaščiteno območje, eksperimentalni laboratorij, inkubator za nove ideje. Ali so te res nove in kakšen vpliv bodo imele, pa je težko reči. Tudi dadaistom se ni sanjalo, da bodo njihove ideje zaodmevale v Parizu, potem z Duchampovim nikoli razstavljenim pisoarjem v New Yorku in tako dalje.

Torej je čas za novo ponovitev! (Smeh.) Če pogledate gledališče, sto let je preizkušalo vse mogoče prijeme, tako da je danes lahko le kliše klišeja. Če gledamo zgodovino umetnosti, so vedno obdobja, kjer se zgodijo preboji novega, in obdobja manierizma – in danes smo globoko, globoko v takšnem manierističnem obdobju. A mislim, da smo k sreči končno res na koncu postmodernizma. Kaj bo sledilo, ne vem, a ta pogled nazaj, v avantgardne prakse, je iskanje navdiha v njihovih utopijah in iskanje današnjih, novih.

Morda prihaja doba pneume, spet bolj filozofski in duhovni čas. Težava postmodernega močvirja je, da tehtne ideje niso več možne, vsakdo lahko brblja o čemer koli, vse se le postavlja v odnos do nečesa drugega, že dolgo ni več mogoče govoriti na primer o ljubezni ali o človeštvu, o temeljnih konceptih; če jih danes uporabljaš, si takoj razglašen za stalinista ali fašista, totalitarista. Zato je nostalgija po avantgardah, ki so tako radikalno postavljale vprašanje smisla, smotra, ustroja sveta in umetnosti v njem, razumljiva.

* Tristan Tzara o tem, kaj je Dada.