Madina Tlostanova je feministična teoretičarka, pisateljica in profesorica študij spolov na Univerzi v Linköpingu. Njena raziskovalna področja vključujejo dekolonialnost, postsocialistično izkušnjo in kritične študije prihodnosti. Pri obravnavanju zahodnocentričnih načinov mišljenja in kolonialne dediščine pogosto črpa iz svojega ozadja. Tlostanova je namreč po rodu Čerkezinja. Čerkezi, ki sami sebe imenujejo Adigejci, so avtohtono ljudstvo severnega Kavkaza v današnji Rusiji. Tako kot številni staroselci po svetu imajo tudi oni za seboj krvavo zgodovino.
Čerkezi so se dolgo upirali kolonizatorskim težnjam Ruskega imperija, pogosto z uporabo gverilskih taktik. Leta 1864 je Ruski imperij razglasil uradni konec vojne, medtem ko je za Čerkeze to leto izgona in genocida. Po zmagi so ruske sile izvajale etnično čiščenje. Več kot 90 odstotkov prebivalstva so izgnali v Osmansko cesarstvo (med drugim v današnjo Turčijo, Sirijo, Jordanijo). Mnogo jih je zaradi lakote, bolezni in slabih razmer na ladjah umrlo med izselitvijo. Danes živi večina Čerkezov v diaspori in ne v domovini. »Med mojim odraščanjem na severnem Kavkazu o vsem tem ni bilo dovoljeno govoriti. Danes so mlade generacije Čerkezov zelo aktivne v svojem boju in pomoči tistim, ki so razpršeni po svetu. Situacija je paradoksalna, saj je na Bližnjem vzhodu okoli šest milijonov Čerkezov, v ruski koloniji pa manj kot milijon. Seveda si vsi želijo nazaj, na svojo matično zemljo, kar Rusija ignorira in se pretvarja, da genocida nikoli ni bilo,« je povedala Tlostanova, ki se je nedavno zadrževala v Ljubljani kot gostujoča govorka na Festivalu korenite zvočne hoje TO)pot.
Sadež za vsakogar
Kljub temu, da je Madina Tlostanova teoretičarka na področju dekolonialnosti, meni, da si prave dekolonizacije pravzaprav ne moremo zamisliti kot nečesa, kar bi se zares lahko uresničilo – to je bolj proces. Vedno bodo obstajali novi zatiralci in tisti, ki so na novo ali pa vnovič zatirani. »Kot človeška vrsta smo že prešli stopnjo, ko bi bilo planet mogoče rešiti. Predstavljam si, da bo čez 50 let morda res obstajala vrsta izbranih, ki bodo postali transhumani in odšli na druge planete, a to bo le majhen delež populacije, večina ne bo del tega. Ostali bodo ljudje, ki se bodo skušali prilagoditi počasnemu umiranju okolja. Države bodo postale neprimerne za življenje, množične migracije se dogajajo že danes. Ni vse povsem tragično; ko se prilagajaš, tudi prenavljaš, in zato stvari trajajo dlje, vseeno pa to ni vesela zgodba.«
V tej luči vodi razmislek k modrosti avtohtonih ljudstev, ki so znala sobivati s svojim okoljem. Tlostanova pravi, da to ne pomeni, da se moramo vrniti nazaj v času, saj bi to pomenilo romantiziranje preteklosti, ampak da se s tem znanjem povežemo v kontekstu naše sodobnosti. Čerkezi so imeli nekaj, kar so imenovali gozdni vrtovi. Ti ne temeljijo zgolj na pridobivanju hrane, ampak na etiki. »Ideja je bila, da vsakič, ko greš v gozd, cepiš drevesa, tako da sčasoma vsa divja drevesa postanejo hibridi, ki dajejo dobro sadje. Ideja je ves svet spremeniti v sadovnjak, da bo vsak vedno imel hrano na voljo.« Kolonializem je to idejo popolnoma izbrisal, saj so Rusi večino dreves posekali. »Danes lahko najdeš ostanke teh gozdov. Ko sem bila otrok, me je oče peljal k tem drevesom, nekatera so bila stara do 200 let. Še vedno si lahko videl, kje so jih cepili.«
Val pozitivnih sprememb vidi Tlostanova v skupini študentov, ki skušajo oživiti čerkeške sorte jabolk in hrušk ter idejo gozdnega vrta. »Eden od njih mi je rekel nekaj zanimivega: 'Politika danes razmišlja zelo kratkoročno, ljudje mislijo le v okvirih kratkih obdobij, medtem ko vse krize, s katerimi se soočamo, zahtevajo dolgoročne rešitve.' Zato je koncept gozdnega vrta tako zanimiv –ker potrebuje vsaj sto let, da ga uresničiš, da užiješ njegove plodove, medtem ko danes sploh nismo vajeni razmišljati v teh časovnih okvirih.« Ravno to pa je tisto, v čemer bi se morali v politiki izuriti.
