Res je, da sem do danes preživel večino svojega življenja, ne pa vsega – kar pomeni, da sem njegov večinski lastnik. Popolni lastnik svojega življenja pa postaneš v trenutku, ko umreš. Smrt je torej tista, ki mi krade manjkajoči del življenja; imam pa vseeno popoln nadzor nad njim.
Poznam ljudi, ki bi dejali, da si nekaj odstotkov vašega življenja zagotovo lasti tudi neumnost.Teh nekaj ljudi bi svojo neskončno pamet lahko izkoristilo v boljše namene, kot pa da se ukvarjajo z menoj.
Svoj jubilej ste zaznamovali tudi s samoironično in hkrati narcisoidno pesnitvijo E moj Rambo, iz česar bi lahko sklepali, da se niste prav nič spremenili. Ste še vedno tisti Rambo Amadeus, ki smo ga leta 1988 ugledali v maskirnih oblačilih?Ne! Danes sem starejši, kar pomeni, da potrebujem več časa za dosego erekcije.
Med pripravo na intervju sem se pogovarjal z Aido Kurtović, ki mi je zaupala, da je bil leta 1991, ko vas je prvič pripeljala v eter Radia Študent, odziv tamkajšnjih sodelavcev pretežno v slogu: »Kdo je ta kmet?«, potem pa jih je začela večina redno spremljati vsak vaš korak. Ali je torej potreben določen čas, da se ljudje navadijo na vsebine Ramba Amadeusa?Bolj kot je neka vsebina kompleksna, več časa traja, da jo ljudje osvojijo in se je navadijo. Vseeno mislim, da zahtevam manj časa kot Friedrich Nietzsche.
Razumevanje je odvisno tudi od poznavanja okolja, iz katerega ste izšli.Človek se nikoli, naj se še tako trudi, ne more ogniti vplivom okolja, v katerem je odraščal. Nikoli nisem verjel umetnikom, ki so živeli v stekleni kletki in ustvarjali nekaj, kar ni imelo nobene zveze s stvarnostjo. Vse, kar počnem in bom počel, je realnost, ki jo vidiš v ogledalu. In ogledalo je Rambo Amadeus.
Bi Rambo Amadeus sploh obstajal, če ne bi bilo Jugoslavije?(Zelo dolg razmislek.) Morda, toda v nekem drugem agregatnem stanju. To, kar sem in kar predstavljam, je interakcija med menoj in Jugoslavijo. Če bi, recimo, odraščal na Finskem, bi bil najverjetneje hokejist. Človekova usoda je odvisna od njegovih odločitev, toda te so zrcalo okolja in družbe, v kateri biva. Ne moreš živeti v puščavi in biti reprezentant v jadranju.
V vsem tem času se lik Ramba Amadeusa ni razvijal le kot »trademark«, temveč tudi kot samosvoj žanr, ki ne pripada nikomur razen vam. S tem seveda ne mislim na termin turbo folka...Za vsak proces kreacije je treba izključiti logiko. To je edini način, na katerega se sproži in razvija ustvarjalnost. Nujno je treba uspavati policista v glavi, ki se nahaja v kortikalnem delu možganov, ki služijo za logične operacije. Res je, Rambo Amadeus sem svoj žanr, saj pred menoj takšne godlje ni zvaril še nihče, danes pa slišim veliko bendov, ki se – z večjim ali manjšim uspehom – navezujejo name.
Morda sta nekaj v tej smeri raziskovala Jamaaladeen Tacuma in David Byrne, a sta bila v primerjavi z vami precej hermetična.Njune godbe so imele preveč zadržkov do združevanja različnih muzik. Mene je zanimalo raziskovanje, ne pa intelektualiziranje. Pomembna je tudi širša razgledanost, saj je potem manj možnosti, da te posrka v neki določen žanr. Hermetičnost je namreč sad ozkega gledanja in zaplankanosti, jaz pa sem se godbam odprl.
Ali je bila vaša glasbena izobrazba pri tem prednost ali ne?Vsekakor prednost. Brez vsaj osnovne glasbene izobrazbe je skoraj nemogoče početi to, kar počnem jaz. No, morda se da, vendar je manevrski prostor zelo ozek.
Vseeno se ni mogoče znebiti občutka, da ste vedno želeli postati ljudski pevec, na koncu pa vas je sprejela nasprotna, reciva temu intelektualna stran.Ne, ti občutki so varljivi. Rambo Amadeus ni dovolj pameten, da bi bil intelektualec, a tudi ne dovolj neumen, da bi bil folk pevec. Uspelo mi je najti ravnotežje nekje na robu med neumnostjo in pametjo.
Ste pa znali izkoristiti moč in razširjenost kletvic, s katerimi vam je uspelo povedati več kot drugim v dolgih verzih in kiticah.Angleški psihologi so nekoč naredili eksperiment – eni skupini študentov so naročili, naj položijo roke v ledeno mrzlo vodo ter se pri tem obnašajo in izražajo dostojno, druga skupina pa je lahko ob enakem početju preklinjala po mili volji. Ti, ki so nemoteno sproščali jezo, so roke v vodi držali mnogo dlje od tistih, ki so se morali spodobno obnašati. Ta poskus lahko prevedem v svoje okolje – če človek živi v urejeni družbi, nima potrebe po kletvicah, če pa živi v turbulentni balkanski družbi, kletvica hitro postane uporabna.
Ali se je mogoče boriti proti človeški neumnosti?Prej bi rekel, da jo je treba skrbno negovati in s pomočjo nje opozarjati na anomalije v družbi. Po svoje je situacija zelo absurdna, saj lastniki kapitala in medijev delajo vse, da bi bila splošna javnost čim bolj neobveščena in poneumljena. Noam Chomsky je pisal o tem, da obstaja strategija »zatrpavanja« ljudi z nepomembnimi informacijami, medtem ko gredo vse pomembnejše stvari neopazno mimo. Tako jim je uspelo v zadnjem času skoraj neslišno in brez večjih prask podaljšati delovno dobo. Ko je ta informacija prvič prišla v javnost, je zaradi množice drugih informacij in njihovega šuma sploh nismo zaznali.
Glede na vašo sposobnost hitrega prevajanja aktualnega stanja v verze je skoraj nemogoče verjeti, da ste zadnji redni album Hipishizik Metafizik izdali leta 2008.V zadnjem času sem zložil približno deset novih skladb, ki bodo nosilke naslednjega albuma. Prav v tem trenutku sem v studiu in mislim, da bo nova plošča kmalu nared. Moram opozoriti, da je več novih pesmi tudi na koncertnem albumu Rambo Amadeus & Mutant Dance Sextet u Domu Sindikata (2011). Na koncertu namreč ni šlo za klasično preigravanje starih stvari, temveč za izvedbo novega programa.
Nismo spregledali niti vašega nastopa na Evroviziji. Kaj vam je ta prinesel ali odnesel?V Hercegnovem imamo pregovor, ki pravi: »Kašun pošo, kašun došo.« Kašun je lesen zaboj za sadje in zelenjavo, ki potuje po vsem svetu, se polni in prazni, takšen, kot je odšel, pa se vrne tudi nazaj. Tako je bilo tudi z mojim nastopom na Evroviziji – nič mi ni prinesel in nič odnesel.
Še pred tem ste zložili nekaj pesmi za Lepo Breno in Vesno Zmijanac. Če bi to storil kdo drug, bi ga v alternativnih krogih raztrgali, pri vas pa so to razumeli kot še en štos.Niti me niso mogli raztrgati, ker se nikdar nisem označil za alternativca ali rockerja. Oboji so predstavniki ozkega žanra, ki je zelo strog do svojih predstavnikov in jim le težko oprosti razne izlete ali nihanja. Sebe sem vedno dojemal kot konceptualnega umetnika, čigar glavna odlika je svoboda izraznosti.
Finančni prilivi pa so bili verjetno dobri, kajne?Pravzaprav so bili slabi, a še vedno bolje, kot da jih ne bi bilo.
V Šiško prihajate s svežim projektom Two Winnetous. Za kaj gre?V postavi imam dva virtuoza, ki sem ju moral nekako poimenovati. In ker sta visoke rasti, dolgih las ter videza klenih Indijancev, sem jima pač dal takšno ime.
Z ekipo Mutantov ste se razširili od kvarteta do seksteta, zdaj prihajate v triu. Ali je krčenje postave posledica krize oziroma adaptacije nanjo?Manjši bend vsekakor pomeni tudi manjše stroške, vendar je bil glavni razlog krčenja zasedbe umetniški. Pogrešal sem svobodo. Da ne bo pomote, s sekstetom sem bil izredno zadovoljen, vendar so me začeli aranžmaji utesnjevati, ker je šla uigranost na račun improvizacije. Zategnjenih form nisem mogel razbijati, saj bi v tem primeru prišlo do kaosa na odru. S triom sem si povrnil svobodo, ki sem jo pred tem pogrešal. Naši koncerti so vodnjak improvizacije in norosti.
Še pred krizo ste imeli različne cene vstopnic: dražje za bogate in cenejše za revne. Kako je danes?Zdaj je enotna cena karte za vse – oziroma samo za bogate, saj si jih revnejši ne morejo privoščiti.
Prav tako ste že dlje časa ambasador dobre volje Unicefa. Kako doživljate to vlogo? Verjetno drugače kot tisti pajac Bono Vox.Kdo bi vedel, morda sem tudi jaz pajac.
Kako bi si želeli, da bi si vas ljudje zapomnili: kot tisto, kar ste, ali tisto, kar predstavljate?Nemogoče je, da bi me ljudje pomnili po tem, kar sem, lahko me le po tistem, kar predstavljam. To tudi hočem, saj v svojem delu predstavljam tisto, kar bi si želel biti, ne pa to, kar sem.