Nobenega od teh filmov si sicer nisem ogledal, videl pa sem njegova dokumentarca o vaškem in delavsko-rudarskem življenju na Koroškem Katarina Barbara – Moj dom stoji v mojem naselju in Solzna dolina iz leta 1980 ter kratki igrani film Kamen, ki ga je posnel v študijskem letu 1977/78 na AGRFT pod mentorstvom Franceta Štiglica. Direktor fotografije je bil Vilko Filač, igrajo Jerca Mrzel, Igor Samobor, Srečo Špik, Slavko Cerjak, Željko Hrs, Andrej Mlakar, Peter Lovšin. Film nas odnese v konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja; znajdemo se v sivi, socialistični Ljubljani, sredi blokovskega naselja, med objestnimi, razvratnimi, srboritimi, pretepaškimi in razvajenimi mladoletniki, ki terorizirajo okolico pod pokroviteljstvom »že odraslih« tipov. Posnet je bil po istoimenski drami Edwarda Bonda, ki jo je spisal leta 1976 za prvo angleško LGBT-gledališče Gay Sweatshop. Vzporednico leitmotiva krutosti in brezizhodnosti mladine lahko potegnemo tudi z gledališko igro Razredni sovražnik, ki je bila v Mladinskem gledališču uprizorjena leta 1982 po dramski predlogi Nigela Williamsa. Nasilje in znašanje sta v dvajsetminutnem Kamnu dodatno poudarjena z muziko tistega časa – s punkom Pankrtov, za katere je bila to ena zgodnejših javnih afirmacij. Podobno velja omeniti tudi Solzno dolino, v kateri ob koroškem duu Kora nastopa mladi nadobudni Jani Kovačič. V nabasani in zakajeni špelunki v Črni odpoje Lojze je delavec. Ker se je Igor Prodnik loteval občutljivih tem in tabujev tistega časa, je v nadaljnji filmski karieri naletel na politične pritiske in ovire. »Sam sem se zagovarjal pred partijskim sekretarjem, ki mi je povedal, da takšnih filmov v Sloveniji ne bom mogel več snemati,« se je maja 2008 spominjal za bajta.si, kjer je na ogled Solzna dolina.
Se mu je zato tako zameril slovenski film, da danes pooseblja vraga, ki se je njemu zgodil, in nastopa tako zelo omalovažujoče do slovenskih filmarjev in pisateljev? »Kmalu nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih, takrat bodo na njihovo mesto prišli junaki in junakinje našega časa,« je bila vrnitev Igorja Prodnika napovedana na Zboru za republiko. Kot kulturni in filmski državni uradnik jo je za časa prve Janševe vlade pošteno zagodel slovenskemu filmu, zato ne čudi, da so ga filmarji dočakali kot eksekutorja in politkomisarja. Razsodnost in (samo)kritična distanca do njegovih filmskih del na tem mestu nista odveč; sicer s(m)o mu podobni po revanšizmu, ki prav nič ne prispeva h kulturi, oliki in prihodnosti. Kamen je pa prav dober film – granitna kocka za samoupravni socializem.
