Strokovna komisija za podelitev Grumove nagrade, ki ji predseduje Diana Koloini, je letos izmed 35 besedil, ki so prispela na tokratni razpis, nominirala štiri – igro Aus Anstand – La siestaTamare Matevc, dramo Boris, Milena, RadkoDušana Jovanovića, Komedijo o koncu svetaEvalda Flisarja in Vrt pred zoroIva Prijatelja. Besedila so javno podrobneje predstavili v torek na Dnevu nominirancev v stolpu Škrlovec, kjer so igralci najprej bralno uprizorili odlomke iz dram, nato pa so jih moderatorji, avtorji in gledališki strokovnjaki osvetlili še s teoretsko-kritičnega vidika.
Vrt kot večplastni simbol
Prvo bralno uprizoritev, to je bil Prijateljev Vrt pred zoro, je dopoldne pospremila zmerno polna dvorana, ki pa se je proti popoldnevu postopoma praznila. Med občinstvom so prevladovali literarni kritiki, teoretiki, publicisti in študentje primerjalne književnosti ali drugih področij, tako ali drugače povezanih s kulturnim udejstvovanjem, ki so se na poznejših pogovorih z avtorji in gledališkimi strokovnjaki lahko tudi vključili v debato. Vrt pred zoro se je izkazal za nenavadno, na videz klasično, a obenem izrazito sodobno igro, sicer podnaslovljeno kot »današnja igra o preteklih dneh«, saj govori o junakih naše polpretekle zgodovine. Kot so se v pogovoru o njej strinjali igralec Peter Musevski, sicer tudi član strokovne komisije za Grumovo nagrado, publicist, kritik in teoretik dr. Gašper Troha ter dr. Denis Poniž, redni profesor na AGRFT, je besedilo zelo aktualno, njegova slabost pa je, da je v zapletu in proti koncu nekoliko šibko. Vrt po besedah Trohe v tej igri predstavlja neki simbolni protipol zgodovinski prozaičnosti: »Četudi govorimo o neki realistični igri, ki mogoče deluje skoraj že malo zastarelo, se mi zdi, da vrt s svojo poetičnostjo igri dodaja neko drugo dimenzijo, tako kot smo v Totenbirtu (Prijateljevi drami, ki je leta 2010 prejela Grumovo nagrado, op.p.) na neki način to videli z glasbo v razmerju do prozaičnosti, ki jo živijo dramske osebe.«
Naslednja bralna uprizoritev je bila namenjena Komediji o koncu sveta Evalda Flisarja, v kateri je ena izmed osrednjih tem prav tako vrt; v središču igre so štiri osebe, ki živijo na obrobju mesta v hiši z zapuščenim vrtom ter se sprašujejo o prihajajočem koncu sveta. Kot je menila režiserka Renata Vidič, tekst nosi idejo o spremembi našega odnosa do narave in je aktualen prav zaradi vprašanj, ki si jih zastavljamo danes – na primer vprašanja boja za vodo in hrano, problema (ne)samozadostnosti držav in položaja mladih, ki so otopeli in se ne zanimajo za družbene probleme. Poleg aktualnosti, ki jo nosi, je po besedah lektorice Mestnega gledališča ljubljanskega Maje Cerar besedilo tudi jezikovno zelo spretno, celo mojstrsko spisano, saj vsebuje nadvse dodelane prehode, zamolke, vpadanja v replike in podobno. »Ogromno replik je zelo smešnih in hkrati kritičnih,« je prepričana Vidičeva, ki dodaja, da tudi publika lažje sprejme sicer precej težke teme, če so – kot v Flisarjevi igri – zavite v farso.
Med drznostjo in ljubeznijo
Bralna uprizoritev besedila Aus Anstand – La siesta Tamare Matevc, podnaslovljenega kot »pravljica za odrasle«, je bila zaznamovana s kompleksnostjo, nenavadnostjo in velikopoteznostjo predloge. Z nepredvidljivostjo besedila je navdušila tudi kritike na okrogli mizi: »To je ena izmed letošnjih iger, ki imajo najbolj drzno dramaturško konstrukcijo,« je besedilo komentirala Koloinijeva, Petra Pogorevc, dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, pa je povedala, da je tekst nanjo naredil velik vtis, ker jo je na vsaki strani presenetil in ker v njem dogajanje preskakuje v času in prostoru. Zaželela si je tudi, da bi besedilo Matevčeve kdo uprizoril, čeprav se zaveda, da bi potencialnemu režiserju predstavljalo kar velik izziv.
Na drugi strani pa si je besedilo Dušana Jovanovića z naslovom Boris, Milena, Radko, ki je bilo na Dnevu nominirancev bralno uprizorjeno kot zadnje, že zagotovilo uprizoritev v ljubljanski Drami. Boris, Milena, Radko je humorno spisana igra, ki govori o ljubezenskem trikotniku med naslovnimi liki in prikazuje témo zakonskega razmerja z bolj zabavne, vedre plati, a zato nič manj resno in boleče. Alen Jelen, član komisije za Grumovo nagrado, je med pogovorom povedal, da sta prednosti teksta njegova uprizorljivost in pa trdno, jasno izrisani karakterji. Teatrologinja Amelia Kraigher, sicer selektorica letošnjega Tedna slovenske drame, pa je Jovanovićev tekst pospremila z besedami: »Kar se mi zdi predvsem dobro v Jovanovićevem tekstu, so briljantno izpisani dialogi, izredni, hitro kadrirani kratki prizori in pa zelo učinkovit način, na katerega je igra sestavljena. Tokrat je Dušan vse skupaj obrnil na komedijo in njegov odnos do obravnavane teme se mi zdi zelo zelo človeški.«
Katero od nominiranih besedil bo nagrajeno, bo jasno na ponedeljkovi sklepni slovesnosti Tedna slovenske drame, ko bodo poleg nagrade Slavka Gruma podelili še Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo, nagrado občinstva in Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji.
