Poskusimo se vživeti najprej v razmišljanje ministrstva, ki je narekovalo tako odločitev. Zmanjšanje števila prejemnikov je mogoče razumeti kot poskus, da se izognejo drobljenju sredstev, ki bi večjemu število producentov omogočila le životarjenje. Hkrati manjše število prejemnikov pomeni zmanjšanje kulturne ponudbe, ki je po mnenju dela javnosti plod hiperprodukcije, in hkratno krepitev najkakovostnejše produkcije. Gre torej za politiko, ki aktivno nasprotuje večni odvezi kulturne politike pod geslom »naj cveti 100 cvetov«. To potrjuje tudi argumentacija ministrstva, v kateri se distancirajo od poteze, ki jo je na prejšnjem programskem razpisu uporabila ministrica Majda Širca. Potem ko so strokovne komisije v financiranje izbrale devet organizacij s področja uprizoritvenih umetnosti, je sama z diskrecijsko pravico sredstva dodelila še petim organizacijam. Res pa je, da bi si ministrstvo naredilo veliko uslugo, če bi pripravilo, kot utemeljeno zahteva Asociacija, vsebinsko analizo, ki bi ponudila prikaz dejstev, ki so vodila do sklepa, da lahko nekatere programe v kulturi pogrešamo.
Nevladniki, ki jih v javni razpravi na to temo zastopa Asociacija, so upravičeno razočarani: »Podatki jasno kažejo, da NVO v kulturi že sedaj prejemajo resnične drobtinice v primerjavi s sredstvi za druge sektorje v kulturi, denimo za javni sektor. Z novim razpisom pa se jim ponovno jemlje, resnično ne prvič, vendar smo verjeli obljubam in smernicam osnutka novega Nacionalnega programa za kulturo, da bo poslej na tem področju drugače.« Dejstvo je, da usihanje sredstev, predvsem pa manjšanje števila prejemnikov, ni poteza, ki bi NVO kakor koli krepila, razen če je ukrep razumeti v kontekstu socialnega darvinizma, ki bo očitno svojo priliko v kratkem dobil tudi v slovenski kulturi. Vsekakor bi bila zadostna poteza ministrstva v danih razmerah že ta, da sredstva za NVO stabilizira in nato smiselno uravnoteži z znatnimi sredstvi, ki jih prejema javni sektor. Pri uravnoteženju obeh seveda le navidezno ločenih proračunov bi moralo biti ključno vprašanje kakovost produkcije v obeh sektorjih. Da je za to vprašanje potrebnega več poguma, na ministrstvu še kako dobro vedo.
Po potezi ministrstva ostajata samo dve vprašanji. Sredstva v kulturi gravitirajo predvsem v javni sektor, kot kaže tokratno golo dejstvo. Se bo kulturna politika tudi v tem mandatu izognila aktivnejšemu pristopu k sistemskemu vprašanju njihove porazdelitve? Kot drugo, če ustrezno finančno podprtje neodvisne produkcije po mnenju ministrstva ni razvojna rešitev za NVO – kaj potem je razvojna rešitev? Z radovednostjo kaže pričakovati tisto čarodejstvo, ki ga nameravajo na ministrstvu povleči iz rokava kot svojo metodo za krepitev nevladnega sektorja, ko mu hkrati spodjedajo temelje.
