Tudi ko dan kasneje brskam po spominu, se ne morem spomniti, kdaj sem nazadnje poslušal bend, ki je imel toliko problemov sam s seboj. In če se je to že zgodilo, potem so ti bendi težave znali obrniti v svoj prid. Night Beats očitno manjka kilometrine, saj bi v nasprotnem primeru »razštimane« bobne in strgane strune vzeli kot del dekoracije in svoje muzike s temi odkloni zgolj nadgradili. Tako pa jih je vsaka anomalija spravljala v obup in posledično zategovala krč, ki je bil moteč zlasti v uvodnem delu špila, ko se nikakor niso mogli sprostiti in so prej iskali razloge svoje nemoči kakor ponujali odgovore. Teh ne bi bilo treba iskati daleč, saj njihovo izhodišče – podobno kot pri The Black Angels – ni vezano toliko na samo inspiracijo kot na stereotipe za osvoboditev uma. In kar je pri vsem največji paradoks: ko so muzike počasi začele pridobivati pravo »obliko«, so, meni nič tebi nič, koncert po slabih štiridesetih minutah pred začudeno publiko končali. V tej fazi je namreč prišlo vsaj do navidezne sproščenosti in skladbe so začele pridobivati svojo eterično privlačnost. Nekaj nekontroliranih izpadov je bilo dovolj, da so Night Beats dokazali, da igrajo glasbo brez roka trajanja in da dosledno poznajo netrendovsko klasično materijo, iz katere prečrpavajo svoj – tudi s surfom ter rhythm'n'bluesom oplemeniteni – glasbeni izraz. Do tega trenutka so namreč delovali kot iztrošeni (zoprni) veterani, ki jim gre na živce vsaka malenkost. No, nekaj zadnjih minut pa je bilo praktično tudi vse, kar je omembe vrednega. Pravzaprav sem upal, da se je špil v tistem trenutku šele začel, a so se fantje pobrali z odra in se niso več vrnili.
Kaj poreči za konec? Že dolgo nisem napisal tako kratke recenzije, ker dejansko ni veliko povedati. Dannyju, Jamesu in Tareku preostane edinole popravni izpit, kjer lahko nadaljujejo od tistega trenutka dalje, ko so se arogantno pobrali z odra. Že dolgo namreč nisem slišal tolikšnega prepada med slišanim na aktualnem referenčnem albumu Sonic Bloom in izvedbo v živo. Moralo bi biti prav narobe.
