Ta Brechtov stavek najdemo v njegovem Dreigroschenroman (v angleškem prevodu Threepenny Novel), torej Romanu za tri groše, ki je izšel leta 1934, torej šest let po berlinski premieri Brechtove in Weillove Opere za tri groše. Brecht je potem napisal tudi osnutek scenarija za filmsko adaptacijo Opere za tri groše (v režiji Georga W. Pabsta, 1931), toda producent (podjetje Nero-Film) s tem scenarijem ni bil zadovoljen (»kazal je vse simptome hudega razočaranja«), ker pa Brecht ni popustil, je producent z njim pogodbo prekinil, »da bi film ustvaril tako, da bi se ga dalo kolikor mogoče dobro prodajati. Morali smo se torej obrniti na sodišče«. Brecht je torej zaradi filmske adaptacije Opere za tri groše sprožil sodni spor oziroma se je »spustil v boj z milijonom mark«, kot je zapisal v spisu Proces za tri groše (1932, v slovenskem prevodu je objavljen v knjigi Bertolt Brecht: O filmu, 2010). V tem spisu je Brecht sodni proces imenoval »sociološki eksperiment«, ki je pokazal, kako se je bilo sodstvo prisiljeno spustiti v nedovoljeno razmerje z gospodarskimi interesi. Zapisal pa je tudi: »Ni dovolj vedeti, da je kapitalizem vse manj zmožen urejati svoje lastne zadeve…, prav tako ni dovolj, da to izrečemo, ker mu prav to, da vemo, da odpoveduje, prinaša prej mir kot pa nemir… Kapitalizem ne more umreti, treba ga je ubiti.« Roman za tri groše je že zelo daleč od Opere za tri groše, iz nje je prevzel samo lik MacHeatha, a še ta se je iz kriminalca preobrazil v poslovneža. Prav s to MacHeathovo preobrazbo je Roman za tri groše tudi zgodba o »neumrljivosti« kapitalizma.

In prav MacHeath tudi izreče tisti stavek o bankah, in sicer v monologu, v katerem svojega nekdanjega kriminalnega pajdaša Groocha poučuje, kako se počne stvari v novem razvojnem stadiju kapitalizma. Nekoč smo, razlaga Groochu, vlamljali v trgovine in pobrali njihove stvari, kar nas je stalo precej napora in tudi stroškov, povrhu pa smo imeli še sitnosti s policijo. Zakaj ne bi raje pokupili bankrotiranih trgovin in njihovih stvari, ki so na trgu po znižani ceni, toda ta je zakonita? Če pa trgovine same ne propadejo, jim je treba pri tem pomagati in potem izvesti operacijo poceni nakupa. MacHeath modruje še naprej in formulira še eno primerjavo: »Kaj pa je umor človeka v primeri s tem, da ga zaposliš?« Glede na to, da sta obe primerjavi izrečeni ena za drugo, je MacHeath najbrž hotel reči, da tako kot ni več treba oropati banke, če lahko ropaš s pomočjo banke, tudi ni več treba okrasti in ubiti človeka, če lahko prideš do dobička tako, da ga zaposliš. Oboje je MacHeath tudi sam dokazal. Najprej drugo, ko je prišel v zapor pod obtožbo, da je umoril neko prodajalko (svojo nekdanjo ljubico iz kriminalnega obdobja), ki je delala v eni izmed njegovih B-trgovin. V resnici je ni umoril in mu je niti ni bilo treba, razlaga njegov odvetnik na sodišču, ko pa je reva živela in delala v tako bednih razmerah, da je verjetno naredila samomor.

Vseeno pa MacHeath ni tiste vrste poslovnež, ki misli, da je edini ali najzanesljivejši vir dobička v zaposlenih oziroma v nižanju stroškov dela. Njegov podjetniški duh že meji na neoliberalizem, še preden je Friedrich Hayek razvil njegovo ideologijo. MacHeath je ustanovil verigo tako imenovanih B-trgovin, ki so prodajale blago po nizkih cenah, dostopnih revnejšim prebivalcem Londona, kot je razlagal v časopisih. Ta njegova trgovska mreža pa ni bila le predhodnica današnjih Hoferjev in Tušev, Monoprixov in Wallmartov, marveč tudi tipično neoliberalistične ideje »narediti podjetje iz samega sebe«. Zaposleni v teh trgovinah so MacHeathu plačevali najemnino za prostore (saj so v njih tudi živeli), za trgovski posel pa so morali skrbeti sami oziroma s svojimi družinami. Vsa družina je živela za delo, kar je po MacHeathu pomenilo, da je bila tako odpravljena delitev na delo in zasebno življenje, »sila škodljiva delitev, saj povzroča, da ljudje, ko delajo, pozabijo na svoje družine, ko pa so s svojimi družinami, pozabijo na delo«.

Da je MacHeath lahko ustanovil to trgovsko mrežo, si je sicer še moral pomagati s svojo staro kriminalno dejavnostjo in krasti blago po raznih angleških skladiščih, da so ga njegove trgovine lahko prodajale po nizki ceni. Ko pa je bila ta mreža poceni trgovin že vzpostavljena in dajala dobre rezultate (navsezadnje je bilo v Londonu, tedanji prestolnici kapitalizma, revnejše prebivalstvo številnejše od premožnejšega), je MacHeath ugotovil, da lahko z nizkimi cenami spodjeda tudi svoje konkurente, ki so imeli višje cene, ker so pač poslovali zakonito. Vendar jih lahko samo spodjeda, torej prisili, da še sami nižajo cene, ne more pa jih uničiti, ker sta imeli tako Aaronova kot Chrestonova trgovska mreža bančno podporo. Danes je nemogoče biti poslovnež, če ne dobiš bančnega kredita, je MacHeathov sklep. Z bančnim kreditom bi se tudi lahko odpovedal nezakonitim poslom, kot je oskrbovanje njegovih trgovin z nakradenim blagom. Brecht v romanu zelo natančno in z visoko mero sarkazma popisuje, kako je MacHeath s pomočjo Komercialne banke najprej uničil enega konkurenta, Chrestona, s pomočjo druge, Nacionalne banke, ki je celo morala pristati na to, da postane njen šef, pa je prisilil drugega, Aarona, da postane le člen njegove bančno-trgovske korporacije. A ne bomo opisovali MacHeathovih zvijačnih operacij in bomo raje rekli z Jordanom Belfortom v Volku z Wall Streeta: »Prezapleteno, da bi pojasnjevali.«

Vročina (The Heat) Michaela Manna najbrž ni zadnji film o bančnem ropu, vsekakor pa je eden najboljših, ki je tudi najbolj prepričljivo pokazal, kako je ropanje banke ne le zahtevno, zapleteno in naporno opravilo, ampak tudi totalno pogubno: vsi bančni roparji so – v spopadu s policijo ali kako drugače – ubiti. Pri čemer morala filma ni v tem, da se bančni rop ne izplača, marveč v tem, da je bančni rop v zgodovini kriminala samo še mračna romantika. Kar je Brecht vedel že leta 1934, je torej Hollywood ugotovil šele leta 1995. In šele z današnjimi filmi, kot sta Ameriške prevare in Volk z Wall Streeta, kjer so bančne roparje zamenjali šefi investicijskih bank, borzni goljufi in drugi prevaranti (ali con men, ki izigrajo zaupanje, confidence, ki so jim ga ljudje izkazali z denarnimi nakazili), je Hollywood pokazal, da je na tekočem s stanjem stvari v kapitalizmu. V katerem je tisto, kar je bil Brechtov »preroški« uvid – namreč: čemu se mučiti s kriminalom, ko pa se je lagodneje in torej pametneje prilagoditi zločinski naravi zakonitega sistema – postalo banalnost.

Kolumna