Vročega junijskega dne pred slabima dvema letoma je Ljubljano obiskal ameriški avtor fantazijske literature George R. R. Martin. Ko je v knjigarni Konzorcij podpisoval svoje knjige, se je vrsta vila vse do avtobusne postaje, a bralcev to ni ustavilo: za avtorjev avtogram in fotografijo z njim so čakali tudi nekaj ur. Nekateri pravijo, da se jih je zbralo celo več kot ob obisku brazilskega pisatelja Paula Coelha na vrhuncu njegove priljubljenosti pred dobrim desetletjem. Da sta oba pravi literarni zvezdi, h katerima romajo oboževalci, ni dvoma. Zvezdniškemu šarmu smo bili priče tudi pred letom dni, ko je Linhartovo dvorano Cankarjevega doma spretno zabaval britansko-pakistanski avtor Hanif Kureishi.
Eni anonimni, drugi slavni
Začnimo z nasprotnim primerom, ki na svojstven način potrjuje uvodno tezo. Literarna ozvezdja naseljujejo tudi avtorji, ki slovijo po tem, da se neradi pojavljajo v javnosti, ne dajejo intervjujev, se ne udeležujejo branj in predstavitev svojih del. Morda najboljši primer »anonimnega zvezdnika« je ameriški pisatelj Jerome David Salinger. Med takšnimi »anonimneži« so še Thomas Pynchon, pa Cormac McCarthy in Don DeLillo, pridružuje pa se jim tudi mehiški pisatelj in esejist Gabriel Zaid, ki je prepričan, da mora avtor sloveti po svojem delu in ne osebnosti. »Žarometi so usmerjeni v televizijske intervjuje, slavne osebe, fotografije, anekdote, nagrade, napredovanja in prodajo namesto v stavke, prispodobe, prizore, junake ali ideje,« je zapisal v zbirki esejev Skrivnost slave. Poznavalci njegovega dela pa ugotavljajo, da je dosegel ravno obratno: najbolj je razvpit po tem, da se ne pojavlja v javnosti.
Na tem mestu nas zanima, ali v deželi, kjer se, kot pravijo, dvakrat obrneš in srečaš nekoga, ki ga poznaš, sploh lahko govorimo o literarnih zvezdnikih. Nekaj urednikov leposlovja smo zato povprašali, kdo so zvezdniki slovenske literature. Nekateri odgovarjajo, da v Sloveniji pravih zvezd nimamo, drugi navajajo najbolj izpostavljena imena slovenskega literarnega obnebja. Esejist in urednik Študentske založbe Mitja Čander tako ugotavlja, da slovenski avtorji danes niso ravno zvezde, kar žal potrjujejo njihovi honorarji in število prodanih knjig, kljub temu pa so številni med njimi pomembne javne osebnosti. »Drago Jančar, Boris Pahor, Vesna Milek, Goran Vojnović in še kdo precej odstopajo od povprečja,« ocenjuje Čander.
Za urednika Cankarjeve založbe Zdravka Dušo je zvezda pisatelj, na čigar predstavitve in srečanja prihajajo bralci zaradi njegovih knjig, potem ko so jih prebrali, »ker hočejo vznemirljivost živega stika s človekom, ki se jih je tako dotaknil«. Med literati z zvezdniškimi potezami prepoznava Borisa Pahorja, Brino Svit, Andreja Rozmana Rozo, Deso Muck, Ferija Lainščka in preminulega Toneta Pavčka, primere pa najdeva tudi v zgodovini: v času slovenske narodne prebuje, v drugi polovici 19. stoletja, so bili pesniki namreč prave zvezde čitalnic in narodnih taborov. »Spomnimo se slovitih Poezij Simona Gregorčiča, ki so izšle leta 1882. Avtorja so na vseslovenskem shodu v Muljavi dobesedno nosili na rokah!«
Voznik vlaka ali urednik?
Tu je tudi vprašanje, kaj ustvarja literarno zvezdo. So to kritiki, literarne nagrade ali vendarle bralci, lestvice uspešnic, pozornost medijev? Zvezdništvo se podobno kot drugi miti opira na dejstva, ki niso nujno popolnoma preverljiva. Vprašanje je, kot pravi pisatelj, profesor in urednik Andrej Blatnik, v kolikšni meri se pri piscih fikcije pojavlja fikcija ali nenavadne podrobnosti o njih samih. »Zanimivo je recimo, da biografije Evalda Flisarja raje navedejo, da je dve leti vozil podzemni vlak v Avstraliji, kot da je bil v Londonu desetletje urednik enciklopedije – prvo je za avtorja namreč bolj nepričakovano.«
Da bi se (pre)rodil v zvezdo, naj bi pisatelj s seboj nosil določeno kontekstualno zgodbo, razmišlja Čander. »Ob Lainščku se ljudje pogosto spomnijo ciganov in Prekmurja, ob Vojnoviću čefurjev in Fužin, ob Jančarju njegove disidentske zgodbe, ob Pahorju taborišč in njegove častitljive starosti.« Pri »pisateljskem imidžu« odigrajo svojo vlogo tudi nagrade in kritike, vendar, kot pravi direktor založbe UmCo Samo Rugelj, ustvarjalcu status zvezde navsezadnje podelijo kupci in bralci. Po oceni pesnika, pisatelja in urednika za literaturo pri reviji Dialogi Roberta Titana Felixa imajo za zvezdništvo potencial predvsem tiste knjige, v katerih družba v določenem trenutku najde svojo resnico.
V iskanju izgubljene avre
Pisateljskim zvezdam se je v četrtek posvetila tudi odlična debata na festivalu Fabula, na kateri je založnik in teoretik Gašper Troha fenomen zvezdništva umestil v 20. stoletje, ko se je zgodil premik od teksta k avtorju. »O tem priča tudi inflacija literarnih festivalov, na katerih lahko spoznamo avtorje. Mnoge namreč zanima, kaj se skriva 'zadaj', kaj se avtorju dogaja v vsakdanjem življenju. Sklepajo: če je zanimiv avtor, je zanimivo tudi njegovo delo,« je povedal Troha, sicer tudi programski vodja mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Blatnik je misel navezal na teorijo Walterja Benjamina o zmanjšani avri umetnine v času množične reprodukcije. Zato v ospredje prihaja psevdoavratičnost avtorja, torej možnost, da ga spoznamo in da s podpisom ter svojo osebno zgodbo reproducirani umetnini vrne izgubljeno avro.
Čaščenje avtorja kot predmeta splošnega odobravanja spominja na rimska slavja in ovacije oboževanim junakom in cesarjem, vzporednice vleče Zaid. »Današnji odsev teh obredov je zmagoviti krog bikoborcev po areni. Ko so se pojavili ilustrirani časopisi, film in televizija, so zmagoviti slovesni obhod zamenjali prostori vidne predstavitve, nekakšni posvečeni kraji obrednega preoblikovanja subjekta v objekt obožujočih množic.«
Zvezdništvo kot nesporazum
Pesniki so bili od nekdaj pripraven objekt oboževanja: v antiki so njihove glave krasili lovorjevi venci, nastopali so v arenah in teatrih. »Danes je medijska krajina samostojna in skoraj samozadostna v produkciji zvezd in 'zvezd'. Pomaga gnati fenomene, kakršni so J. K. Rowling, Dan Brown in E. L. James. Gre za neke vrste 'literarni globalizem', ki dvigne na dan, brez prave razlage ali logike, neka imena in naslove in jih pljuskne čez cel svet,« pravi Duša.
Če smo v pričujočem tekstu katero (pravo ali bodoče) zvezdniško ime zaradi prostorske stiske ali po nemarnosti izpustili, brez skrbi. Prevajalec in pisatelj Branko Gradišnik ponuja moder sklep: zgodovina vselej pokaže, da gre pri zvezdništvu za nesporazum. »Avtorji, katerih zvezda zasije pred smrtjo, nimajo dobrih obetov, da se ne bi tudi kmalu utrnila, saj je očitno, da so si skladni s svojo dobo. Za vsako dobo pa je značilno, da v svojem samozavedanju caplja za sabo: ni zmožna razumeti, kaj se z njo v resnici godi. Zato pisatelje, ki intuitivno čutijo, za kaj gre, doba prezira in celo preganja. Slavi pa mediokriotete. Tako je bil, zgodovinsko gledano, literarna zvezda Jovan Vesel Koseski, Prešeren pa je bil 'Doktor (prazna) Figa'«.
