Pri ukvarjanju s Shakespearovo Trmoglavko danes se bolj kot osnovno moževo preobražanje ženine trmoglavosti kaže pomembnejši vidik nasilja, ki ga generira proces ukrotitve; sam besedilni položaj ženske oziroma moškega pa vsekakor kliče po vzpostavitvi določenega odmika. Srbska režiserka Anja Suša se v svojem prvem delu znotraj slovenskega gledališkega prostora v sodelovanju z dramaturginjo Petro Pogorevc odloči za nekakšno razširjeno uprizarjanje besedila. Tega ne postavlja v novejšem prevodu, ampak uporabi starejšo različico Otona Župančiča, ki potem kontrastira z dodanimi besedilnimi elementi – v prvi vrsti z dobrodošlim dopisom, tremi izvirnimi verzijami Katarininega monologa v avtorstvu Ivane Sajko, Maje Pelević in Simone Semenič, a tudi z raznimi dodatki, kot so denimo komentarji s spletnih forumov na temo aktualnega razmerja med kulturnimi delavci, ustvarjalci in politično oblastjo oziroma pojmovanja in razumevanja kulture sploh.
S takšnimi aktualističnimi vnašanji uprizoritev podčrta lastno branje Katarine kot predstavnice trenutnega položaja kulture, z vidika celote pa za sabo pušča vtis, da se na tak način pravzaprav omeji na golo vključevanje materiala, ki naj že kar sam po sebi prispeva k umestitvi Trmoglavke v nov družbeno-politični okvir. S (samo)ironičnim nizanjem in tudi kopičenjem spletnih komentarjev je seveda povsem jasno, kako se v odnosu do teh pozicionirajo ustvarjalci predstave, a kakšnega večjega učinka od smeha, doseženega predvsem zaradi (tudi v celoti in na sploh) polno zavzetih igralskih interpretacij, to izvajanje ne proizvede. Sicer pa se, gledano z vidika vzbujanja smeha, uprizoritev pravzaprav precej močno uravna po predpostavljenem namenu Shakespearove Trmoglavke – da zabava.
Na dramatikovo delo oziroma čas njegovega nastanka režiserka od blizu pogleda z odločitvijo, da v vse ohranjene, bolj ali pa tudi manj poglavitne vloge te komedije po elizabetinskem gledališkem zgledu zasede zgolj moške igralce. V osnovi lahko to nedvomno predstavlja igralski izziv, v smislu tematizacije pa bi princip moške zasedbe morda znal dodatno razplastiti razmerja v posameznih položajih moči. A dejansko je v tem prej videti le še enega v nizu prijemov, ki Shakespeara bolj približujejo, kot pa da bi mu stopili res blizu, z raznimi vnosi za »boljše« razumevanje, ob katerih pa je pogrešati odločnejšo ali – če hočete – tudi bolj »trmoglavo« gradnjo neke temeljne uprizoritvene zamisli.
