Štetje glasov se je zavleklo, saj so zadnji volilci svoje glasove oddali šele ob 5. uri zjutraj. Notranji minister Enzo Bianco se je zaradi dolgih čakalnih vrst na voliščih javno opravičil. Do dolgih čakalnih vrst je med drugim prišlo zaradi zmanjšanja števila volišč, ki jih je bilo letos kar za tretjino manj kot na zadnjih volitvah leta 1996, poleg tega pa je do zamud prihajalo predvsem na tistih območjih, kjer so imeli poleg parlamentarnih tudi lokalne volitve in so zato morali volilci izpolniti in oddati več volilnih lističev.
Med strankami bo poslej najmočnejša Berlusconijeva Naprej, Italija!, ki je v primerjavi s prejšnjimi volitvami pridobila kar 10 odstotnih točk in so ji tako namenili kar okoli 30 odstotkov glasov. Predvsem je Berlusconi pridobil na račun svojih koalicijskih partneric, Nacionalnega zavezništva in Severne lige. Slednja je doživela pravi polom, saj se je za las prebila v parlament - v primerjavi z letom 1996, ko je dobila več kot 10 odstotkov glasov, naj bi tokrat dobila le 4-odstotno podporo volilcev. Vodja postfašističnega Nacionalnega zavezništva Gianfranco Fini, ki meni, da je vrnitev desnice v italijansko vlado zgodovinski dogodek, je v zvezi s slabšim izidom svoje stranke dejal, da ima raje manj odstotkov glasov in zmago na volitvah kot imeti več glasov in biti poražen. Vodja Severne lige Bossi pa je sinoči, ko je še kazalo, da morda sploh ne bo prišel v parlament, dejal, da se je njegova stranka žrtvovala za Dom svoboščin, za kar je plačala visoko ceno. "Za zmago Doma svoboščin tvegamo smrt," je dejal Bossi za časnik Corriere della Sera.Na strani Oljke so nekaj volilcev izgubili Levi demokrati. Ti sicer ostajajo najmočnejša stranka v koaliciji, vendar nimajo več primata na državni ravni, saj jim ga je odvzela Naprej, Italija! Zelo dobro pa se je pri Oljki odrezala nova sila na italijanskem političnem prizorišču - zveza Marjetica, v kateri so združeni ljudska stranka (PPI), Demokrati, Stranka italijanske prenove (RI) Lamberta Dinija in Unija demokratov za Evropo. Marjetico vodi Francesco Rutelli. Med strankami, ki se jim ni uspelo prebiti v parlament, so radikalci Emme Bonino, ki so na volitvah nastopili samostojno, zelo slabo pa kaže tudi Italiji vrednot nekdanjega protimafijskega tožilca Antonia Di Pietra. Svoje poslance pa bo v parlamentu imela Stranka komunistične prenove, ki je nastopila samostojno.
Ameriški predsednik George Bush je že čestital Berlusconiju in njegovi koaliciji za zmago. Bush pričakuje, da se bo z Berlusconijem srečal junija na vrhu zveze NATO v Bruslju in EU v Goeteborgu. Španski španski zunanji minister Josep Pique in koroški deželni glavar Joerg Haider sta pozdravila zmago desne sredine. Drugod po Evropi pa so se na izide volitev odzvali bolj zadržano, vendar so tudi najbolj skeptični izključili možnost uvedbe sankcij, podobnih tistim proti Avstriji, ki bi jih uperili proti desnosredinski italijanski vladi pod vodstvom Berlusconija. Vsi po vrsti so tudi poudarili, da je šlo za legitimne in demokratične volitve. To je zatrdil tudi poraženec Rutelli. Francoski zunanji minister Hubert Vedrine je poudaril, da bo Evropa s pozornim očesom spremljala novo italijansko vlado, nemški kancler Gerhard Schroeder pa je dejal, da se Nemčija zavzema za nadaljnje tesno sodelovanje z Italijo. Silvio Berusconi bo verjetno mandatar za sestavo nove italijanske vlade, ki bo že 59. po drugi svetovni vojni. Mandatarja imenuje predsednik republike Carlo Azeglio Ciampi, in ko mandatar sestavi svoj kabinet, ga predloži predsedniku države, ta pa zapriseže nove ministre. Nato ima vlada 10 dni časa, da jo podpreta poslanska zbornica in senat. Če zaupnice ne dobi, se mandatar vrne k predsedniku države, ta pa mu lahko vnovič poveri mandat za sestavo vlade ali pa izbere novega mandatarja. V vsakem primeru nova italijanska vlada zaupnice ne bo dobila pred 30. majem. Takrat se bo novi parlament zbral na ustanovni seji.