Kar šestdeset let je minilo, odkar smo imeli v Sloveniji zadnjo veliko razstavo o baroku, v tem času pa so bili, kot je povedala direktorica Narodnega muzeja Mateja Kos Zabel, muzejski predmeti deležni temeljitih raziskav in so dobili status prvovrstnega zgodovinskega vira: »Potreben je bil cel konzorcij sodelujočih ustanov, saj je svet predmetov težko prebrati, za to moraš imeti posebna znanja, ni dovolj, da znaš brati gotico, da poznaš okoliščine, za preučevanje predmetov moraš imeti še druga znanja, na voljo so številni novi pristopi. Predmeti pa so izjemno pomembni za ustvarjanje zgodb o preteklosti, pa tudi za razumevanje sedanjosti in prihodnosti.«
Razstava skozi predmete dejansko govori o mnogih stvareh, od načina življenja premožnejših slojev in njihovih navad do stanovanjske opreme, oblačil. In vse to je vplivalo na razvoj naše kulture, nacionalne zavesti in pripadnosti, pojasnjuje direktorica. »Pojem uporabna umetnost združuje dva segmenta: prvi zajema predmete, ki jih obrtnik izdela od zasnove do končnega izdelka, drugi pa je industrijsko oblikovanje, to so izdelki, ki jih nekdo načrtuje in jih potem izdelajo strojno. 18. stoletje je že stoletje industrijske revolucije, tudi pri nas so že delovale velike manufakture in tovarne, ki so izdelovale izdelke, tudi za vojno.«
Dobrodejni tuji vplivi
Zora Žbontar, vodja projekta, je pojasnila, da je nastajal več kot eno leto, pri tem pa so sodelovali s številnimi raziskovalnimi institucijami in različnimi muzejskimi in galerijskimi ustanovami. Idejni vodja projekta je profesor Matej Klemenčič z oddelka za umetnostno zgodovino ljubljanske filozofske fakultete: »Raziskovali smo provenienco, naročnike, avtorstvo predmetov, se spraševali, kdo so bili ti mojstri, ki so izdelovali opremo; predstavljamo tudi Žigo Zoisa, ki je imel v Ljubljani svojo tovarno keramike.«
Razstava je razdeljena na dva sklopa in osvetljuje posvetno in sakralno dediščino ter vsakdanje življenje v 17. in 18. stoletju. Omogoča nam vpogled v verske, družbene in umetnostne tokove tistega časa. Barok je namreč eno od obdobij, pojasni Žbontar, ko se v umetnosti zgodi razcvet umetnika: »Tudi plemiški naročniki so bili zelo izobraženi, veliko so potovali in zato so se tudi v našem prostoru prepletali vplivi iz različnih predelov Evrope.«
Primer: uršulinska cerkev
Arhitekt Miloš Kosec je predstavil še dopolnjujočo razstavo v grajski kapeli na fužinskem gradu. Da Akademija za arhitekturo in oblikovanje s svojimi arhivi sodeluje na tej razstavi, kaže na dolgo tradicijo razumevanja baroka kot enega izmed temeljev avtohtone oziroma nove slovenske umetnosti in še posebej arhitekture v 20. stoletju, je prepričan Kosec.
Razstava v Fužinah temelji na dveh tekstih, ki sta ju napisala Jože Plečnik in Edvard Ravnikar: »Če je Ravnikar poleg svojega arhitekturnega delovanja znan tudi kot pisec in teoretik arhitekture, Plečnika običajno ne razstavljamo skozi besedo, ampak skozi njegove kreacije. A ohranila sta se dva izjemno zanimiva dokumenta, v katerih se oba ukvarjata z ljubljansko uršulinsko cerkvijo. Ta cerkev je spomenik, ki je bil morda že od izgradnje naprej, definitivno pa od 19. stoletja prepoznan kot izjemno kvaliteten, pa obenem netipičen spomenik baroka, kot nekaj, kar je izjemno v zgodbi ljubljanskega baroka, ko je Ljubljana morda prvič po dolgem času postala tudi pomembnejši regionalni umetniški center. Zato je bil ljubljanski barok izziv umetnikom in arhitektom, ki so poskušali ustvariti slovensko arhitekturo.«
Plečnik je tako v svojem pismu v nasprotju z njegovimi drugimi javnimi pozivi, da je treba dediščino radikalno spremeniti, da bi se ohranila, pozval k popolni ohranitvi uršulinskega samostana z vrtom vred. Tudi Ravnikarjev tekst se posveča uršulinskemu samostanu, le da on v svojem branju tega spomenika najde utemeljitev za svoj projekt modernizma, ki bi bil avtohton in obenem odprt svet. In je zato žrtvoval uršulinski vrt.
